Češpov njok

Pa še o kongresnem centru Mons, kjer je EU poskusila dodati piko na i in nas počastila še z eno večerjo. Nekoliko nenavadna izbira sicer, ampak za to je kriva domača ekipa DSISa (sej ni važn, za tiste k ne veste). Šli smo v alakart oddelek po imenu Krpanova soba.

Organizacija je nekoliko zašepala, pa ne vem točno kje, ampak Monsa je nenadna pojava 13 ljudi nekoliko šokirala. A iznajdljivi kelnar je brž sestavil mize in pobral naročila za aperitiv. Jest viljamovko, ostali šampanjc. Tu se je hec tudi začel. Kelnar namreč ni želel izdati repertoarja, večjezični tiskani meni pa je razkril le sezonsko ponudbo. Meni, kot očitno najbolj zainteresiranemu, je sicer namignil, da se da dobiti mimo tega še kako orado, brancina ali kaj iz svinjske ribice, a se mi ni dalo tega obešati na veliki zvon, pa divjačina s kruhovim cmokom in štrukljem iz sezonsko ponudbe se mi je zdela dovolj prepričljiva. EU občinstvo sem tako prepustil kelnarju.

Pa so se kar nekako zmenili. Nekateri vegetarjanci so odšli v samopostrežni del po solatke, eni so prišli do brancinov, eni celo do rostbifov in puranov na žaru. Pač kolikor je bil kdo iznajdljiv. Sej zakaj bi ti mogli pa vse k riti prnest. Včasih se je treba tudi potrudit.

Jst: “Kaj mate pa za sladico?”
Kelnar: “Kremšnite, …”
Po premoru se izkaže, da vejica zgoraj ni primerna, čeprav sem ob prihodu videl lepo založeno vitrino s tortami, pitami in štrudlji.
Jst: “Še kaj?”
Kelnar: “Dnevna sladica: biskvit s kremo.”
Barbara: “Kaj pa kakšen sladoled?”
Kelnar: “Seveda, kar povejte kakšnega boste.”
Sledilo je pogajanje med kaj imajo in kaj bi, ter odhod kandidatov do hladilnika.
Kelnar (samo meni): “Lahko pa dobite rezino Mons, je zelo dobra.”
Jst: “Vzamem!”

Jack pot. Bila je odlična. Ostali so bili premalo vztrajni in so pristali na locale tipico kremšniti.

Ampak ker nisem z levo nogo vstal, se mi je vse skupaj zdelo prav prisrčno. Gobova juha je bila zelo dobra, jasno da ne tko kt Pr’ Tinci na Kofcah, jelen v lovski omaki okusen, priložena štrukelj in kruhov cmok taka kot morata biti, pa še lepo aranžirana za povrhu. Prijetno so me presenetili sladki sirovi štruklji soseda vegija, ki so bili narezani v glineno posodo, preliti z jajčno vanilijevo kremo in zapečeni v pečici. Šef kuhinje sploh ni brez domišljije, tako da je bilo vse skupaj mirno prebavljeno, že skoraj v užitek.

Le ambient ni primeren za romantiko v dvoje ali spogledovanje s kelnarjem, tako da njegov življenjepis tokrat ne bo potreben. Soba je precej nenavadna. Stene so lično polepljene z ilustracijami iz Martina Krpana, s štirijezičnimi citati iz zgodbe, ki še nam, ki smo zgodbo nekoč brali, komajda pomagajo pri interpretaciji le te tujim gostom. Sami si z besedili in ilustracijami težko pomagajo.

Je bil kdo že tam? Občutek?