Salamoreznica
Rezanje salame ni neka strašna znanost. Le dovolj občutka je treba in oster nož. Pa vendar, ko sva nekoč z bratom lačna postopala po Kranju in 5 min pred zaprtjem Mercatorja presenetila prodajalko v delikatesnem oddelku, ki je za tisti dan že zaključevala in je tako že očistila salamoreznico, nama je odrezala dve kajli mortadele kar z nožem in evo, tle mata pa jejta.
Saj mortadelo se da jest tudi na kocke narezano, čeprav je bistveno boljša sveže in prosojno tanko narezana. In prodajalka, katere edina naloga je, da reže salamo in sir, tipično ne premore dovolj spoštovanja kupca, da bi mu postregla tako, kot se spada. Ne vem, ali ima to opraviti s socializmom, nizkim nivojem kulture uživanja mesnin, izobrazbo ali s čim drugim, ampak pri sosedih se to skoraj ne zgodi. Ne samo, da lahko tipično izbiraš med mnogo več mesninami, vedno mi jih postrežejo tako, da se davim v lastni slini ko gledam mojstre na delu.
In tako pridemo do salamoreznice vseh salamoreznic: Berkel. Čeprav italijani niso ravno znani po tehnični perfekciji per se, je temu drugače, ko gre za užitek. Če to pomeni izdelati stroj za rezanje salame, pa naj bo. Te starodobne stvaritve so dobile kultni status in jih najdemo povsod. Recimo v Asu, kjer imajo originalno Berkel salamoreznico model 8 E, katere vrednost se suče okoli 10,000 US$. V Enoteci imajo kopijo, ki je menda še vedno stala četrtino te vsote.
Škoda je le, da jo imajo v Asu le za gledat. Nisem jih še videl, da bi kaj počeli na njej, ampak morda se motim. Morda ima pa sanitarna inšpekcija prste vmes.
