V Franciji je povsem običajno, da restavracije vseh kategorij ponujajo vnaprej sestavljene menije in to ne samo za turiste ali delavce. Če ti izbor ne paše imaš v jedilnem listu (la carte) na izbiro tudi posamezne jedi.
V Italiji so meniji redkejši, jedilni listi pa lepo razdeljeni na antipasti, primi piatti, secondi piatti in dolci.
Pri nas imamo dve nenavadni kategoriji na jedilnih listih: pripravljene jedi in jedi po naročilu. Na primer:
- Hladne začetne jedi
- Juhe
- Tople začetne jedi
- Ribje jedi
- Testenine in rižote
- Pripravljene jedi
- Jedi po naročilu
- Jedi z žara
- Solate
- Priloge
- Sladice
Če so nekatere jedi že vnaprej pripravljene in čakajo samo še na mikrovalovko, tega nočem vedet. Pa tudi biftek, ki je ponavadi v kategoriji po naročilu, bi se moral vsaj kak teden pajcati v olju, preden ga naročim. Ni torej že vsaj na pol pripravljen? Verjamem tudi, da omake bolonez ne naredijo po naročilu, ampak jo le s šeflo zajamejo iz velike kastrole in voilà. Naročim pa itak vse, tudi tisto, kar ni v kategoriji po naročilu.
A je ta klasifikacija kje predpisana? A to kuharjem perejo možgane v kaki šoli?
Zadnjič sva doma imela testenine po naročilu (à la carte). Barbara špagete v sirovi omaki, jaz po chefovem namigu, all’aglio olio e peperoncino.
Glede na preprostost jedi (samo hrenovka z zenfom in umešana jajca sta preprostejši) je prav neverjetno, kako tudi v najpopularnejših kvazi špageterijah po Ljubljani te jedi ne znajo pripraviti. Saj res nima smisla hodit ven na mnogo predrage špagete, katerih sestavine so vredne okoli 200 SIT, ampak včasih pač tako nanese.
Z oljem in česnom je večini precej jasno kako in kaj. Zatakne se pri pojmu peperoncino. V bistvu to paše pod paprike, s čiliji pa označujemo pekoče sorte. Ampak pekočih čilijev je mnogo sort in tu nam manjka izrazov. V nekaterih špageterijah so mnenja, da so peperoncini feferoni. Niso. Drugje menijo, da je Drogin Čili prava stvar. Ni.
Pravi peperoncino dobite v Italiji. Rečete peperoncino in dobite to kar rabite. Drobljeno in ne mleto pekočo papriko, ravno pravo za priliko.
Pri nas se dobi precej dober približek, ki mu pri Drogi rečejo Paprika ostra. Je milejša od Italijanske in mislim, da prihaja iz panonske nižine, kjer jo pridelujejo od Madžarske, preko Hrvaške do Bolgarije in Makedonije. Italijansko pridelujejo od Toskane južno in je manj sladka in bolj pekoča.
Mimogrede, na sliki zgoraj so dejansko sladki feferoni, za boljšo barvno kompozicijo in ker so ravno sveži prispeli iz Tomačevskega vrta. Sicer so pa notri manj vidni, zato pa toliko bolj na jeziku zaznavni Italijanski peperoncini.
Špageti s sirom niso tako problematični, čeprav je pri sirih problem, ker se eni spravijo v grudice, drugi pa v gladko omako. Tolminski v masleno smetanasti kopeli se je precej v redu obnašal. Muškatov orešček je dodal še nekaj okusa, po vrhu pa grana padano in svež peteršilj (po naročilu).








A ni malo smešno sočasno uporabljati tako italijanske kot slovenske besede pri imenovanju jedi? primer: Špageti all’aglio olio peperoncino s feferoni
LP!
To je malo povezano z vsebino prispevka. Ne poznam ustreznega slovenskega izraza za peperoncino, niti italijanskega za feferon.
srbi imajo alevo ljuto tucano papriko, pri nas pa bi rekli pekoče papričice.
Andrej
To je ta prava, ja. A tega v naših kvazi italijanskih gostilnicah žal ni.