Mafini so angleška pogruntavščina. Zelo simpl v svojem bistvu, pa vendar se zgodi, da tudi ne ratajo. Fajn pri mafinih je, da dopuščajo neskončno kombiniranje sestavin.
Od Petra Hvastije imam že dolgo njegovo knjižico Mafini & Kukiji, a so se mi mafini zmer kej pofrderbal. Ker hočem bit zmer pametnejši od drugih in pa, ker ne morem brati receptov od začetka do konca, ampak jih ponavadi le preletim, da ugotovim v čem je keč.
Izkaže pa se, da je Peter dobro naštudiral, koliko NaHCO3 in v kakšni obliki (soda bikarbona/pecilni prašek) potrebuješ za različne kombinacije sestavin. Je že res, da je soda bikarbona le drugo ime za natrijev bikarbonat in da je to ključna sestavina pecilnega praška, a pecilni prašek ima primešan še škrob, ki bremza delovanje natrijevega bikarbonata.
Tko da, če v receptu piše ¼ žličke sode bikarbone + 3 žličke pecilnega praška, potem je to tam z namenom in ne velja tega zamenjevati recimo z 3¼ žličke sode bikarbone ali 3¼ žličke pecilnega praška. Dalo bi se sicer iz sode narest pecilnega, ampak nima smisla, razen če je vojna in ni za dobit pecilnega praška.
Tule je torej en od Hvastije predelan recept. Ne morš falit.
Mokre sestavine:
- 200 g naribanih jabolk (cca eno supermarket jabolko ali dve iz bio tržnice)
- 100 g speštanih banan (cca ena supermarket banana ali dve, če se trenutno nahajate v kakšni od banana republik)
- 50 g naribanega korenja
- 50 g sušenih brusnic (rozin, suhih marelic, fig, …)
- 125 g rastlinskega olja ( če Hvastija reče olje, mora biti olje, ker včasih reče tudi margarina in spet tretjič maslo, tko da bo že res, da grejo jabka in olje najbl skup)
- 1 žlička (5g) vanilijevega sladkorja
- 2 povprečni jajci in ne tisti tadebeli za zajtrk
- 120 g rjavega trsnega sladkorja
Pol pa še suhe sestavine:
- 130 g polnozrnate moke (lahko tudi iz bio tržnice)
- 130 g bele moke (te najbrž ni za dobit na bio tržnici)
- ¼ žličke sode bikarbone
- 3 žličke pecilnega praška
- 2 žlički cimeta
Pečico segreješ na 180° C, po možnost z vklopljenim ventilatorjem. Hvastija svetuje vklop konvektomata, ampak ker nimamo peči za 1000 mafinov naenkrat, tudi nimamo tipke “konvektomat”. Po mojem gre za ventilator.
Ves trik je zdaj v tem, da posebej zmešaš mokre sestavine in posebej suhe, ter na koncu suhe streseš v mokre in urno zmešaš. Pomembno je še to, da mase ne zmešaš preveč homogeno, ampak bolj tako na približno.
V pekač za mafine (z vdolbinami) postaviš peki papirčke (kupiš take da glih pašejo v pekač) in maso enakomerno razporediš v papirčke. Ni treba nič ravnati ali posebej oblikovati, samo hiter je treba biti, da CO2 ne pobegne. Takoj daš v pečico in pečeš 25 min.
Ko so pečeni, jih ohladiš na žičnati rešetki in ponudiš svoji Ljubezni v postelji. S čajem.






Hvastjina knjigica je res luštna. Pa ne samo recepti ampak tudi oblikovno je odbita.
Zaradi tvojega zapisa pa sem končno odkrila, zakaj meni mafini po Hvastjinih receptih ne ratajo. Juhej, danes bomo spet pekli!
meni so pri hvastiji zelo simpatična imena mafinov (bamf, bomf, bumf, gimf, slamf, pšemf, orlemf, kokomf, hihihi…). imam pa očitno srečo, da sem si izbrala prav tiste mafine, ki vedno super ratajo, tako da sem si priborila monopol nad mafini v naši hiši… no ja, mogoče polnozrnate še pustim chefu…
Meni so uspevali dokler nisem začel uporabljati Hvastijeve knjige. Najbrž sem bil šlampast. Ali sem pa prej imel srečo.
No, zdaj so se stvari uredile in spet uspešno pečemo mafine.
Ta recept je božanski!