V Nedelu je Tomaž Sršen spljuval slovenske cabernet sauvignone v nulo, češ da ta sorta pri nas uspeva bolj švoh in da sta edina pitna Dušan Kristančič 2003 in Brič 2001.
Ampak povsem tako ne more biti, kajti CS najdemo v nekaterih prav uspešnih, že kar zvezdniških zvrsteh. Ne bom niti našteval. V teh primerih najbrž merlot, ki precej uspešno raste povsod, in hrastov sod naredita svoje.
V Provinu je te dni (navadno to traja več tednov) na pokušino dan lep in reprezentativen izbor slovenskih cabernet sauvignonov ter sivih pinotov, tako da bi bil skoraj greh ne priti na pokušino in se prepričati na lastne oči, nos in usta.
Sivi pinot:
- Ščurek Stojan
- Kristančič Dušan
- Jakončič Aljiša
- Ipavec Roman
- Kupljen Jeruzalem
- Valdhuber Mirč
- Dveri Pax
- Batič Ivan
- Steyer Danilo
- Dolfo
Cabernet sauvignon:
- Lisjak Boris
- Kristančič Dušan
- Vinakoper
- Klet Brda
- Cigoj Jordan
- Štoka Primož
- Širca Kodrič
- Dolfo
- Santomas
A ni že čas da Slovenceljni končno postavimo SRŠEN HATE PAGE, in samooklicanim “trend-setterjem” damo malo po …. Če ne veste – vina niso kupljena plačana, ampak NAFEHTANA !
…
Mislim da je zadnje T.S. bluzenje res preseglo mero dobrega okusa.
In NeDelo ga vztrajno objavlja…..
Tole o CSjih je bilo kar oštro, ja. A ne vem, če je investicija časa v hate page smiselna.
Mislim, da naredimo več za vino, če vsak odpre sebi ljubi CS in o tem napiše par vrstic kot komentar na tole.
Sam sem včeraj pil en CS/merlot kombo od ta levga soseda od Belice iz Medane. Ne vem kako se kliče. Fajn zadeva, res fajn.
Vedno sem vesel, če moje pisanje rodi še kakšno drugo pisanje – pozitivno ali negativno. O teh nesrečnih CS-jih bi dodal še tole (kar je sicer zapisano v tekstu in morda bolj med vrsticami): Naši CS-ji so verjetno v okolju, kjer rastejo, sicer dobri, vendar se sprašujem, ali ta sorta pri nas res lahko daje dobre rezultate. Niso krivi vinarji, da bi slabo delali – enostavno pri nas ni dovolj vroče (smo preveč severno) oz. dobra vina “ratajo” v izjemno vročih poletjih.
Zato ni čudnega, če je bil na drugem mestu verjetno najboljši cabernet sauvignon, ki je kdajkoli nastal pri nas (Dušan Kristančič – Pavo) iz legendarno vročega leta 2003, ko so bili sladkorji rekordni in temu posledično so bili tudi alkoholi visoki. Edino ta letnik je (poleg lanskega 2006) v naši vinski deželi takšen, da se lahko pridela res dober, zrel in strukturen CS.
Pa še to – legendarni Bordeaux, ki velja za domovino te sorte, čistega CS-ja skorajda ne proizvaja, ker Francozi poznajo njegovo trdo in tanično naravo. Zato mu dodajo merlot, ki trdoto CS-ja omehča in ob pomoči
zeliščnosti cabernet franca naredi ta cuvee piten in sočen. Bolj preprosto, da ne bom težil – CS je okostje, merlot so mišice, CF pa koža in detajli.
Ja, pri nas je pitje CS-ja modno, ker je popularna sorta.
In kot je Boštjan lepo ugotovil, CS lahko odlično sodeluje v zvrsteh.
Najboljša slovenska rdeča vina (Movia – veliko rdeče, Simčič – Teodor rdeče in Edi Simčič – duet) vsebujejo od 60% do 90% merlota, ostalo pa je CS, pogojno CF ali v primeru Movie tudi modri pinot.
Treba je vedeti, da vinogradniki na obvestila, ki jih dobivajo od Skupine X, večinoma vedno brezplačno dajo vzorce na pokušino. Naša politika pa je, da objavimo samo najboljše rezultate, ker nima smisla objavljati tiste iz dna “lestvice”.
Tudi ocenjevanja v tujini na podobnih zadevah potekajo na ta način in ne vidim nobene napake, če so ta vina “nafehtana”, kot se repenči eden od prejšnih komentatorjev. Nikogar ne silimo ali pretepamo, da mora dati steklenice na ocenjevanje. Hate page pa kar naredi, “make my day!”
CS smo ocenjavali na slepo v miru in tisini.
Rezultati so po mojem korektni in tudi ocene niso prevec nihale. Zanimalo bi me mnenje zgoraj pisocih, ce bi bili prisotni na ocenjevanju.
Po moje bi se kar strinjali z nami.
Vin ne fehtamo, veliko vzorcev kupimo.
Najbolje ocenjene hvalimo, slabsih ne omenjamo.
Vinarjem delamo dobro reklamo (po objavi rezultatov marsikateri gostinec pokupi priporocena vina, vcasih telefoni zvonijo ze isti dan).
Je pa res, da nam vcasih odsev v zrcalu ni cisto po godu.
Govoriti kar nekam pocez …
En X
Pestra debata. Po mojem mnenju je precej slovenskih vin (pa tudi tujih) primernejših za destilacijo v industrijski etanol, kot pa za pitje, vendar je na srečo dovolj tudi kakovostnih in vrhunskih.
Fajn je, da kdo loči zrnje od plevela, fajn je pa tudi, da ima Provin vinsko galerijo, kjer si lahko sam izbereš vino tudi po barvi, vonju in okusu, za razliko od trgovinskega nakupovanja vin, kjer imaš le nalepko in ceno, ter seveda zven blagovne znamke v ušesih.
Da bi bila ocenjevanja vin Skupine X relevantnejša, predlagam objavo vseh sodelujočih, ker sicer ne vemo, ali je šampion izbran iz peščice vin, kot se je zgodilo na Ljubljanskem festivalu vin, ali pa je res premagal “vso” konkurenco.
Verjamem, da bi bilo za sodelujoče neugodno, če bi s prstom kazali na slabe primerke. S tem bi jih morda odvrnili od sodelovanja, kdo ve. Pa saj ni treba, da jim lepite oceno na 100 točkovni lestvici. Dovolj je, da vemo kakšna je konkurenca.
Predlagam tudi, da se vina ne kategorizirajo po ceni, temveč po stilu, kot to počnejo v reviji Vino (kjer pa žal kaj več od kategorije ne izvemo). Zdaj se jabolka in hruške pojavijo v istem žaklju.
Cabernet Loverju morda še tole. Če Skupina X ni izbrala tvojega najljubšega CSja, potem bodi srečen, ker ga boš še vedno lahko kupoval. Ker kot je dejal Leon, zaloge zmagovalnih vin hitro poidejo. Pa tudi če trend setter Sršen pravi da slovenski CSji niso za pit, bodi srečen. Raja ga ne bo več pila in več, ter po ugodnejši ceni, ga bo ostalo zate.
Ali drugače, bolj ko ga Sršen biksa (iz tvoje perspektive) bolje zate. Tako da bi bil hate page res kontraproduktiven.
Žal je tako, da se je v Sloveniji po osamosvojitvi pojavila luknja na marsikaterem področju novinarskega pokrivanja javnosti, in kdor je hitreje prišel, je prej zmlel. Tudi na področju pisanja o vinih. Pa konec koncev, tudi pri nobel vinih je bila luknja in nekateri so imeli dovolj prednosti, da so postali nekakšne svete krave. In sedaj imamo v naši deželi eno ne tako majhno število svetih krav tako na področju pisanja o vinih kot pri vinih oziroma vinarjih samih. Zato je treba vse te kao “trendsetterje” jemat z rezervo. Ker o vinih in vinarjih se veliko piše, pa tudi pljuva po njih, o vinskih piscih pa še nikoli ni bilo žal besede rečene, kaj šele napisane. Pa so tudi oni (verjetno še bolj) zmotljivi. Saj se že po stilu vin, ki zmagujejo, vidi, kam pes taco moli. Zdaj smo odkrili klasični Bordeaux in se naučili nekaj letnikov in Chateaujev na pamet in valjda, naša vina so kakec v primerjavi s temi veličinami, ki s helikopterji sušijo jutranjo roso na grozdju, da ga lahko poberejo dovolj zgodaj in hladnega. Jaz bi temu rekla kar sindrom Roberta Parkerja. Upam, da bomo kmalu prerasli te otroške bolezni in da se bomo tudi tem samozvanim strokovnjakom enkrat prizanesljivo nasmehnili in zamahnili z roko.