Vinskih dogodkov v zadnjih časih kar mrgoli. Kar poglejte koledar na desni. Fajn. Vinarji so spoznali, da je velikost njihovih avtov premo sorazmerna z ustvarjeno dodano vrednostjo in da je le-ta zelo majhna pri odprtih vinih.
In tako je Slavi zaprla Ericovo jedilnico za en večer in jo spremenila v vinsko sirarski sejem. Vinarji so prišli v krepki zasedbi (Ščurek, Kristalvin, Prinčič, Rojac, Kupljen, Steyer, Joannes Protner), čeprav so se nekateri med njimi kasneje počutili kot prodajalci češenj. Ni lahko vina prodajat.
Tudi degustirati ga ni ajnfoh. Požirek za požirkom krožiš od enega do drugega in na konci se ti fino vrti v glavi, tudi če zalivaš z vodo, grickaš kanapejčke in nabadaš Orešnikove sirčke.
Tile sirčki iz mleka Orešnikovih koz so sploh klasa zase. Je nekaj drugega kot Maksi Special in podobni “generični” siri. Ni da bi opisoval. Je treba it na njihov štant na tržnico in pikat, ter kupit.
Kaj je manjkalo? Povezava med siri in vinom. Na srečo se je med mizami vil tudi Jože Rozman iz revije Vino in povezal datlje s svežim sirom ter Protnerjev renski rizling. Prepričan sem, da bi se dalo ustvariti še kakšen prav tako uspešen par in s tem dati prireditvi še neko drugo dimenzijo.
V vsakem primeru samo pozdravljam take dogodke. So mnogo boljši kot tisti v Dvornem Baru, kjer bi moral pred vrati stati varnostnik, ki bi podobno kot pred diskotekami ločil goste na lepe in grde, v tem primeru pač na vinopivce in fanta-merlot/đus-vodka drinkerje. Sem bil enkrat tam na Vinakoper dogodku, ki so ga spremljali Žigante tartufi (namig za Slavi), in sta se fanta res potrudila in prodala kup enih zgodb tudi mladini v kotu, ki je prišla not z Mercator vrečko Fante, merlota (mislim da prav Vinakoper, a s taspodnje police).
Vinskim zgodbam v CD-ju pa manjka malo družabne komponente. Tam smo resni, sedimo, smo lepi in pametni, poslušamo, kimamo, ovijamo in nagibamo. In gremo domov. Ali pa v Enoteko na Nazorjevi. Do Dam Bara v NG ali Rožmarina v MB je čist predaleč.
Slavi, čakamo sobotne dogodke na Ericovi terasi.
Problem odprtih vin je seveda problem gostincev in do neke mere tudi vinskih trgovcev. Oboji želijo predvsem maksimalen zaslužek za minimalen vložek. Ali ste že videli gostinca, ki bi znižal ceno za liter odprtega refoška, pa čeprav ga ja morda dobil ceneje kot pred letom dni? (Ja, tudi to se dogaja, mali pridelovalci imajo težave s prodajo in zato nižajo cene.) Pri nas tudi žal ne moreš videti prizora, ki se ti že v Italiji ponuja na vsakem koraku, ko se družba zvečer usede v gostilni za mizo in popijejo skupaj eno dobro buteljko ali pa celo vsak svoj kozarec vrhunskega vina. Ali dva. Še zmeraj raje plačamo relativno dosti za kakšno žgano pijačo, za vino pa ne. Mogoče to izvira iz kmečkih korenin nas Slovencev, ki imamo slej ko prej vsakdo v sorodstvu kakšnega strica ali nonota z vinogradom in tam vino dobi zares ugodno. Pa še domače je, kajne?