Čez Škofa sem enkrat posredno že vihtel tipkovnico in ga deklasificiral v menzo. Že leta nisem bil tam, pa sem si tokrat dejal, da saj tako slabo pa spet ne more biti, lisičk pa tudi še ni, da bi se jim moral izogibati.
In kot menza se pravzaprav zelo dobro obnese. Za kosilo so bile na voljo tri juhe; paradižnikova, hrenova in še ena, za glavno jed pa špinačni pastičo in na žaru pečen brancinček s čim? Uganili ste, z blitvo in kuhanim krompirjem. Zraven paše še solatka in za sladico fina borovničeva tortica na rahli skutni podlagi. Vse to za skromnih 6,90€.
Hrenova kremna juha je bila prijetno presenečenje. Ustrezno pikantna a za svojo pikantnost poletno lahka. Brancinček je bil prav lepo hrustljavo zapečen. Krompir kot krompir, blitva kot blitva.
Če kaj pri Škofu znajo, je to solata. Na mizo pridejo že rahlo in okusno začinjene in ne kot drugod, kjer plavajo v vodeno kisli omaki. Brizg bučnega oljca je primerno okrepil okus.
Z vinom vemo, da je šment, zato sem se vdal Sirkovemu CSju iz soda, čeprav bi mi v bistvu pasala kakšna malvazija. Za Škofa, ki se ima za mnogo več kot menzo, bi pričakoval, da h kosilu izbere ustrezno buteljko in jo potem na kozarec streže gostom.
Sladica je s svojo svežino in lahkostjo ravno prav zaokrožila kosilo.
Se mi zdi, da bom še kdaj potešil dnevno glad Pri Škofu.
Recent Comments