Pod krinko
Italijani so bili že do sedaj gajstni glede geografskih porekel svojega vina in imajo posebne enote, mislim da ministrstva za kmetijstvo, ki podeljuje in potem rigorozno preverja spoštovanje oznak D.O.C. in D.O.C.G., pa jim to očitno ni dovolj in so dve in pol desetnije policajev izšolali in certificirali za someljeje.
Obljubljajo, da bodo vsakega ponarejenega Brunellota in Barbarescota promptno izpljunili in da ne bodo vinjeni žonglirali s pištolami.
Komentarji: 2
hja, pri italijanih je tale debata itak huda, predvsem vojna med konceptoma d.o.c.(g.) in i.g.t. … ta drugi, indicazione geografica tipica je napreč precej odprt in recimo, v toskani dovoljuje tudi vmešavanje merlota in caberneta med sangiovese, kar je za d.o.c.(g.)-je smrtni greh … ponaradki pa itak uletavajo z vseh koncev: v angliji so leta 2003 pogruntali, da kar 75 posto riža, ki se prodaja kot basmati nima nobene veze z indijskim vznožjem himalaje, odkoder naj bi prihajal … da o tem, da kitajci zadnja leta sproducirajo ful foie grasa in tartufov sploh ne izgubljam besed … v boj za hlev in vrt svoj! …
napo, poimenovanje IGT je bilo vpeljano ravno zato, da so pridelovalci lahko poleg avtohtonih sort tudi vina iz svetovnih kategorizirali; prej so bila vsa taka vina namizna (vino da tavola). Spomni se samo “supertuscansov” Ornellaie, Sassicaie in drugih, ki so nato prišli do svojega DOC poimenovanja (Bolgheri). V Piemontu na primer IGT-jev sploh ni, čeprav so v njihovih DOC-ih Alba, Roero in Langhe lahko tudi svetovne sorte. Danes ima skoraj vsako večje pridelovalno območje v Italiji IGT-je ali DOC-e, kjer gre večinoma za cuveeje svetovnih sort, poimenovani pa so po krajih, kjer jih pridelujejo. Italijani so pripeljali koncept terroirja in zaščite porekla do skrajnih meja; kljub temu pa je kakšen pridelovalec tipa Angelo Gaja, čigar vina so v veliko primerih kategorizirana kot namizna, živi dokaz za to, da je še vedno bolj pomembna vsebina steklenice kot pa oznake na etiketi. Res je, in tudi Decanter se je s tem ukvarjal, da so pravila glede pridelave in porekla pri IGT- jih bolj ohlapna, problem pa ni toliko dodajanje tujih sort, ki je možno po večini pravilnikov (ampak, tako kot v večini vinskih dežel v zelo majhnih količinah, tja do 15%), pač pa poreklo grozdja, ki je lahko pridelano tudi izven območja, ki ga poimenovanje pokriva, in so zato goljufije v tem segmentu bolj pogoste. Ravno zaradi tega poteka danes predvsem v razvitejših severnih pokrajinah prekategorizacija IGT-jev v DOC-e, kjer so pravila veliko bolj stroga. Kot sem omenila, ravno zato jih Piemonte sploh nima.
Italijanski “protiponarejevalni” oddelki (nuclei antisofisticazione) policije delujejo že desetletja, in pokrivajo vse, kar je mogoče ponarediti - tudi hrano. V bistvu je, če dobro pomislim, čudno, da so se odločili za policaje - someljeje šele zdaj.