Češpov njok

Jest bi en panin 

Tole je blo par tednov nazaj, na poti na smučarijo, ko ni blo več za zdržat in smo se mogl nujno ustavit na enmu paninčku, k kdo bi kivi jedu, če gre lohk na paninček. In prav je tko. Škoda, ker se ta segment javnih obratov prehrane ne preseli k nam. Ne vem kako pri sosedih rečejo temu tipu lokala, ampak v bistvu gre za kafič, ki ima še vitrino s siri, pršuti, salamami in kakšno kislo rečjo in če si glih lačen, poveš kaj bi, pa ti naredijo. Zakaj je treba v Ljubljani it ravno v Paninoteko na sendvič, ko bi ti lahko tudi v Pločniku mal narezal, če si že tam. No saj v Pločniku imajo neke vnaprej pripravljene sendviče, ampak ni da bi izgubljal besede. Zanimivo, da imajo to sceno tudi v Ameriki dobro razvito. Tam to sicer zgleda drugače. Kafičev nekako ni, oz., mah pustmo stat Starbucks. V glavnem, ko greš pri nas v lokalni Mercator (če je še kje kak, ki ni hipermega) in si zaželiš Poli med dvema šnitama kruha se morš pri tem lepo nasmehniti in kako šalo upihniti, ker sicer dobiš Poli posebej, žemljo pa posebej. Pozabi na majonezo in kumarico. V ameriških delikatesah je edino normalno da boš naročil sendvič. Zakaj bi naročal 15 dag mortadele in 15 dag ementalca, če ti lahko oni vse to lepo zložijo v kruh, ustrezno podmažejo s čimer pač želiš in zraven priložijo še krompirjevo ali zeljno solato, da ne bi slučajno od gladi omahnil.

Ne vem torej, od kje bojazen glede globalizacije. Kje je? V kafiču je ni (še s kapučino penco je cel križ). V lokalni delikatesi tudi ne. In kaj, če je par McDonaldsov in picerij naokoli?

Aaaa…