Pata negra
Če mislite, da je kraški pršut najboljši pršut na svetu, se zamislite nad močjo marketinga, ki vam je to leta in leta klesal v možgane. Zdaj, ko lahko gremo čez mejo brez potnega lista in brez bizarnih vprašanj ob vračanju v stilu “a mate kej za prjavt”, se da preizkusit tudi kakšen suhomesnat (ali mokromesnat) izdelek, ki ni iz domačih logov. Če ste v Italiji, se splača probat suho mesnino po imenu “bresaola”. Če ste v Španiji, potem je izlet zaman brez okušanja tace črnega pujsa, znane pod imenom pata negra. Gre za pujske, ki se po Španiji sorazmerno prosto pasejo in hranijo večinoma z želodom. Značilnost njihovega mesa je prepredenost z maščobo, ki daje mesninam bogat okus. Mesnine pa ne pridejo le v obliki pršutov (jamon iberico) pač pa tudi kot odlične paštete, kar potrjujem iz prvih ust. Tempranillo v steklenici Torres Corona se je res lepo podal poleg.
Komentarji: 2
Bresaola je vedno v moji nakupovalni košarici, kadar kupujem v bella Italia. Pato negro pa sem zobala na Portugalskem, ampak tam, kjer so nam jo postregli, resnično ni bila dobra. Presuha in preslana.
Bresaola je prav tako zakon. Pa tirol speck prav tako. Pa pršut San Daniele. Pa še kakšno odlično suho mesnino se najde.
Žal pa ni vsaka prvoligaška, tako da ime ni vse.
Jamon Iberico, salame, suha svinjska ribica ter pašteta iz istih prašičev, so bili zelo dobri. Res so imeli specifičen bogat in intenziven okus, ki obeta mnogo v vrhunski izvedbi, kar moja žal ni bila. Je bila pa res zelo dobra. Sploh pašteta ter pršut.