Torres
Bil je lep sončen dan, kot nalašč za obisk vinograda. Da se ne bi podajali v neznano povsem na slepo (pa še z otrokom), vprašamo za nasvet v informacijski pisarni za turiste, vendar razen karte vinarij v regiji Penedes ter avtobusnega voznega reda ne dobimo prav nič. Pa nič, gremo potem v Torres, tam zihr vedo kaj počet s turisti, pa še blizu Vilafranca de Penedes je, tako da se da s taksijem zategnit. In res. Pokličemo, si rezerviramo termin, izberemo jezik vodičke in par ur kasneje že sedimo pred filmskim platnom in poslušamo, kako je družina Torres leta in leta z žuljavimi rokami gradila ta industrijski kompleks. To namreč ni več romantična vinarija sredi trt, pač pa skupina gigantskih predelovalnih, polnilnih in skladiščnih hal. Po filmčku sledi vožnja z vlakcem med in skozi hale. Peljejo te tudi v klet, kjer spet na filmu kažejo kako so super fajn in za grand finale celo pokažejo nekaj pravih sodov. Usput povedo še, da so ekološki, da ne uporabljajo pesticidov in herbicidov in da nekaj elektrike pridobijo iz sončnih celic. In čisto na koncu sledi degustacija vina, pa ne Mas la Plana, njihove top linije, pač pa Coronas, ki v trgovini stane nekaj čez 4€ za buteljko in sem jo celo zdegustiral že prejšnji dan. Ampak ni kej, zadevo majo speglano v nulo. Vprašal sem se le, zakaj ne grem nikdar pogledat proizvodnje kislih kumaric v Kamniški Eti, ki so prav tako dobre in celo vrhunske, tako kot vina Torres. Tudi teta Eta je podobno kot ata Torres z velikimi napori in odrekanji ustvarila današnji imperij. Teta Eta je bila tako revna, da si v recesiji ni mogla več privoščit kislih kumaric in je zato iz teglcev na balkonu zmetala begonije in zasadila kumarice, ki jih je potem vložila v kozarce in zobala v hladnih zimskih večerih. Glas o izjemnih kumaricah se je razširil med sosedami, kar je vzpodbudilo teto Eto, k najemu njive, na kateri je pričela s proizvodnjo kumaric za prodajo. Leta so minevala, prodaja odličnih kislih kumaric je rasla in kmalu je teta Eta zaposlovala že lep del kamniškega življa, ki se je prav s pomočjo tete Ete izkopal iz revščine. Po vojni je teta Eta združila delo v samoupravnem obratu za predelavo kislih kumaric in prodajo ter proizvodnjo razširila še na bratske republike, ki so odprtih rok sprejele odlične kisle kumarice tete Ete. Po osamosvojitvi je teta Eta v samostojni Sloveniji konsolidirala upravljanje družbe z menedžerskim odkupom, ki je teti Eti omogočil tudi prodor na tuje trge ter hkrati širjenje pridelave kumaric v kraje z najboljšimi klimatskimi pogoji, kot je na primer nasad na vulkanskih pobočjih na otočju Vanuatu, kjer v neokrnjeni naravi rastejo najbolj hrustljave kumarice na svetu. Gric gric.
