Češpov njok

Umetna biotska raznolikost na Brionih

Ali je res možno, da bi zmanjšanje uporabe plutastih zamaškov na račun vzpona alternativnih zamaškov ter posledično opuščanje izrabe gozdov hrasta plutovca, vplivalo na zmanjšanje biotske raznolikosti, povečalo požarno ogroženost in povečalo erozijo zemlje? World Wildlife Fund je v svojem poročilu pozval vinarje, naj nadaljujejo z uporabno plutastih zamaškov in s tem rešijo svet gotovega propada.

Povezave:

• Cork Screwed? Environmental and economic impacts of the cork stoppers market, May 2006, WWF
• Cork Initiative, Future of cork oak forests hangs in the balance, 15 May 2006, WWF
• Adam Lechmere, WWF calls on winemakers to choose cork, July 13, 2006, Decanter
• Uh oh. Screwcaps Will Ruin the Planet., July 14, 2006, Vinography
• Bad Wine is Good For The Environment?, July 14, 2006, Fermentation

Družinski zajtrk, Menton, Côte d’Azur

Felipe Fernandez-Armesto v članku Meals make us human ugotavlja, da je pomanjkanje družinskega prehranjevanja krivo za vse od debelosti do razkrajanja družbenih vrednot. Sam imam v glavnem problem z zgago, kadar ne jem doma, pa naj bo to sendvič iz hranomata, kosilo v Mercatorju ali pripeljana pizza. Verjetno sama hrana niti ni tako napačna, kot je napačen timing in energija, ki jo nameniš službenemu prehranjevanju.

Pred precej leti je vlada furala velik projekt deljenega delovnega časa, da bi si človek lahko vzel čas za pošteno družinsko kosilo. Pa je stvar očitno padla v vodo. Najbrž ni nikomur uspelo priti domov, skuhati kosila, ga pojesti, se spočiti in se vrniti v službo v doglednem času. Da ne omenjam slovenske tradicije, da greš domov ob dveh popoldan, da imaš kaj od dneva.

Kaj torej narediš? Kaj ješ za malico, da te ne peče zgaga in da se ne zrediš?

Felipe Fernandez-Armesto, Meals make us human, September 14, 2002, Guardian Unlimited

Preizkušanje vonjev v hiši vin v kraju St. Emillion

Kako kupiš pralni prašek? Pred nakupovalno polico prebereš blagovne znamke in tista, ki najbolje resonira (zveni), je prava. Če ne pere (verjetnost tega dogodka je enaka nič), vržeš stran in naslenjič ponoviš vajo. Cene so plus minus približno tam nekje. Če pere, ga kupuješ dokler ga delajo.

Lahko se tega lotiš tudi bolj znanstveno in prebereš primerjalne teste v potrošniških revijah, priporočila proizvajalca pralnih strojev in prebrskaš spletne forume, da ugotoviš kateri prašek bolje odstranjuje madeže rdečega vina in hkrati ne draži kože.

St. Emillion, Bordeaux

Pri vinih je podobno. Poiščeš polico v svojem cenovnem razredu, izbereš barvo, izločiš steklenice z grdimi nalepkami, potem pa am bam pet podgan in gremo. In ko to nekajkrat ponoviš in prebereš nalepke kupljenih vin, si lahko s časom pri nakupu privoščiš zoženje izbora še s sorto vina in vinsko regijo. Od tu dalje je cena precej dober indikator, ki ti pomaga izbrati izmed petih do desetih steklenic.

Če se znajdeš v Franciji, to ni dovolj. Francozi le redko delajo sortna vina, ampak cela vinska regija meša približno isto kombinacijo sort, podobno kot dolenjci delajo v glavnem samo cviček. Druga težava je, da je pridelovalcev v posamezni regiji ogromno, cene pa se gibljejo od nekaj € do nekaj 100€, pa tudi do nekaj 1000€ za vrhunske letnike.

Lahko mečeš kocko, vendar kdo ve, kdaj boš naslednjič v Bordeauxu, da bi popravil morebitno napako. Enkratnost priložnosti te tako sili v skušnjavo, da bi se stegnil za kakšno boljše vino. To zahteva bolj znanstven pristop. Torej, primerjalni testi in internetni forumi. Interneta v štacuni ni, a glej glej, v trgovini so na voljo vinski vodiči, kot na primer Le Guide Hachette des vins in Guide Parker des vins de Bordeaux. Parkerjeva knjiga, ki pokriva samo bordojska vina, ima kar 1254 strani. In si dober za cel dan, da ugotoviš, kaj je Parkerju še kar všeč in ima še kar ugodno ceno. Muka. Izbereš pač tisto, kar priporoča Carrefour.

Prodajalna lokalnih specialitet, Ainhoa, Pireneji

Zakaj nam trgovci ne bi olajšali izbire in ne bi poleg cene zapisali še oceni Roberta Parkerja in Jamesa Laubeja, dveh najvplivnejših svetovnih imen pri ocenjevanju vin? Pa namesto €/liter, raje €/točko? Zato, ker ima vsak svoj okus, priložnost, za katero kupuje vino in jed, h katerim ga namerava ponuditi.

Da ne paše vsako vino k vsaki jedi, je jasno vsakemu, ki loči merlot od cabernet sauvignona in čeprav je tema rahlo filozofske narave, bo že držalo. Da ima vsak svoj okus ve tudi vsak, a zdaj imamo tudi znanstveno potrditev. Na decanter.com najdemo zanimiv prispevek, kjer dr. Charles Wysocki ugotavlja, da ljudje zaznavamo vino v glavnem z vonjem, kajti človek zaznava le nekaj sto različnih okusov in nekaj tisoč različnih vonjev. Ljudje se tudi zelo razlikujemo po tem, katere vonje in okuse zaznavamo in katerih ne, tako da lahko rečemo, da ima vsak nek svoj profil zaznavanja, enako kot prstni odtis.

L’Essentiel, St. Emillion, Bordeaux

Za udoben nakup bi torej potrebovali svoj profil zaznavanja in kemične profile vin. Ko bi to skombinirali, bi dobili svojo lastno lestvico vin. Od tu do nakupa bi bila vprašljiva le še cena. Arbitrarno.

Nekako tako je razmišljal tudi Leo McCloskey (Enologix). Ugotovil je, da sta na svetu dva vodilna profila zaznavanja. Prvi se imenuje Robert Parker (The Wine Advocate), drugi James Laube (Wine Spectator). Njuna profila sta redno publicirana v njunih revijah v obliki ocen posameznih vin. Leo McCloskey je vzel vzorce vin, ocenjenih v omenjenih revijah, jih s tekočinskim kromatografom in masnim spektrometrom raztrgal na molekule in iz tako nastalih kemijskih profilov vin s koreliranjem z ocenami dobil profile ocenjevalcev. S pomočjo zgrajenega modela lahko oceni katerokoli vino po Parkerjevi ali Laubejevi lestvici. Mar ne bi bilo fino, če bi nam Leo naredil personaliziran nakupovalni listek?

Château Giscours, Grand Cru Classé en 1855, Margaux, 2005

Leo McCloskey je imel nekaj drugega v mislih. Če se potrošniki v pomanjkanju svojih lestvic zatekamo k lestvici Roberta Parkerja, potem je ta lestvica tudi merilo absolutne kakovosti, saj smo svojo lestvico izenačili z eno in edino zveličavno. Vinarji se trudijo pridelovati kakovostno vino, ki je potemtakem tisto, ki visoko kotira na Parkerjevi lestvici.

Ključno vprašanje se tako glasi, kako pridelati vino, ki bo na Parkerjevi lestvici kotiralo čim višje?

Leo McCloskey je v sodelovanju z nekaterimi vinarji začel jemati vzorce grozdja in izvajati poskusne fermentacije, da bi ugotovil pravi trenutek za pobiranje grozdja ter parametre fermentacije, ki bi prinesli izboljšanje vina.

Po nekajletnem peglanju je natančnost modela 2,5 točke (+/- 1,25) na lestvici 100 točk z 95% verjetnostjo, povprečno zvišanje ocene 5 točk za rdeča vina in 6 točk za bela vina ter promet podjetja Enologix med 1 in 1,4 mio $. Ni slabo.

Med vinogradniki je Enologix povzročil precej razburjenja. Verjetno iz podobnih razlogov, kot so nekateri razbijali prve stroje. Če McCloskeyjev model omogoča izboljšanje ratinga po Parkerju, omogoča še marsikaj drugega. Recimo po lastni lestvici vinarja, če se vinarju zdi to bolj romantično in če je tako vino sposoben prodati. No, pa je spet šla romantika na račun ekonomije.

Viri:

• The Grapes of Math, William Neuman, Nov 2001, Wired Magazine
• The Chemistry of a 90+ Wine, David Darlington, August 7, 2005, The New York Times
• Tupperware Wine for the Souless, August 09, 2005, Tom Wark’s Fermentation
• Hang bouquet, check the data, Chris Ayres, August 20, 2005, Times Online
• Perception of wine smells ‘unique as fingerprints’, Beverley Blanning MW, July 10, 2006, decanter.com

Če še kdo ne ve, da je v pivu samo zdravje, tule je seznam zdravilnosti, kindly provided by Laško:

Strokovnjaki priporočajo pivo:

• kot sredstvo za hujšanje, ker pospešuje odvajanje seča in vode iz telesa;
• ker ureja krvni tlak, je koristen v boju proti slabokrvnosti in izčrpanosti;
• povečuje prekrvavitev srca, ledvic, možganov;
• spodbuja delovanje ledvic, delovanje želodčne kisline, pomirja s pomočjo lupulina in hmelja;
• ker je primerno sredstvo proti zaprtju, proti kislini, celulitu;
• biokemična sestava piva spodbuja presnovo;
• ker vsebuje vitamin H in je koristno v dermatologiji, saj bioten preprečuje izpadanje las in prhljaj;
• ima tudi dietetsko vrednost, saj vsebuje encimsko že delno razkrojene sestavine in je ne le lahko prebavljivo, ampak pospešuje tudi prebavo hrane, zaužite ob pivu;
• se v pivu zaradi nizke vrednosti pH in antiseptičnega učinka prisotnega alkohola ter grenkih sestavin hmelja ne morejo razviti mikroorganizmi, ki povzročajo bolezen (patogeni);
• pivo deluje pomirjujoče na živčni sistem, kar še posebej velja pri zdravljenju starejših oseb. Pri njih so psihične težave večinoma povezane z arterioskleroznimi pojavi, ti pa zmanjšujejo dotok krvi v možgane;
• ker vsebuje razen pomirjujočih sestavin še alkohol, ki širi krvne žile in s tem pospešuje krvni obtok.

Laško: Pivo - tekoči kruh >>

Sezona divjih špargljev je že praktično mimo, gojene se pa še dobi. Brkljanje po netu me je pripeljalo do ponudbe dnevno svežih špargljev na www.sparglji.si, kjer jih menda celo dostavijo na dom. Zraven so prepisali še zajetno zbirko zanimivih receptov, povzetih po knjigi Iztoka Vidica: Špargelj.

Sam sem jih kupil v bližnjem Sparu. Zelene. S kmetije Ramovž na Ježici. II. klasa. S šalotko, smetano, kuhanim pršutom in peteršiljem čez doma narejene rezance so bili fantastični.

Šparglji Marn >>
Društvo Gurman: Beluš >>

Sobota, 13. maj 2006, 17.00-17.45
Pričetek: Vrtni center Arboretuma.
Vodi: mag. Katarina Vidmar Nair, univ.dipl.biol.

Praktični prikaz sajenja zelišč v lonce za na teraso, okna ali balkone. Ideje in kombinacije.

Več >>

Sodeč po http://www.drustvo-dzds.si/recept.php?recept=13, se maderjalci po slovensko reče materina drobtinica. Za latinski izraz bo verjetno treba prelistati knjigo Daria Corteseja: Divja hrana.

Domače!

http://www.oljcno-olje.com

Zadnjič je bilo moč v Delu (Nič več banan, Čet 09.02.2006) prebrati, da utegne kombinacija glivičnih okužb banane, znanih pod imenom panamska bolezen in Black Siratoga (Banana, Wikipedia) uničiti nasade banan, točneje komercialno zanimivo sorto Cavendish, ki je najbolj občutljiva na omenjeni obolenji.

Štorija se je menda začela z objavo članka v New Scientistu (Going Bananas, 18 January 2003). Povzeli so jo na BBCju (Bananas could split for good, 16 January, 2003) in kmalu je postala dejstvo, ki ga je FAO ostro demantiral (Bananas not on verge of extinction, 30 January 2003).

Menda so omenjene bolezni sicer zelo problematične, vendar se za banane ni bati, saj obstaja še vsaj 300 drugih sort banan. Me pa trenutna ponudba banan v naših trgovinah skrbi. V Šparu že dva tedna ni mogoče dobiti spodobnih banan.

Več o tem na Najdi.si in Google-u.

Lani, ko sva bila v Ekvadorju, največjemu izvozniku banan, pomanjkanja banan ni bilo čutiti, kar dokazujejo tudi slike.

Zadnje čase se v naših štacunah dobi izvrsten ananas. Tudi če izgleda zelen, trd in povsem brez vonja, je notri navadno zelo svež in precej sladek.

Kako ga olupiš? Odrežeš ga zgoraj in spodaj, tako da je rezina lepo rumena, brez rjavih delov. Nato ga obrežeš tako na debelo, da ostanejo le rjave luknjice, ne pa tudi sledovi lupine. Te male luknice se vijejo po ananasu v nekakšnih S vijugah. Potrebno je ugotoviti kako potekajo in z nožem izrezati celo vrsto naenkrat z V rezom. Na koncu ananas razrežeš na 4 dele in izrežeš še sredico, ki je precej trda.

Poročajte o uspehih!