Problem velikih pekarn je zelo klasičen. Skrb za profit je daleč pred skrbjo za kakovost in tukaj male pekarne niso odigrale svoje vloge in s kakovostjo pritegnile strank. Verjetno je to tudi odraz nas potrošnikov. Smo pripravljeni za dober kruh odšteti kak cent več in narediti kak korak dlje?

Prav zanimivo je pogledati statistiko velikih in malih pekarn po Evropi. Italijane na primer stereotipno asociiramo z dobro hrano in le-ti kupijo 90% kruha v malih lokalnih pekarnicah. Britanci, spet stereotipno, veljajo za kulinarično najmanj zanimivo nacijo. V malih pekarnicah nekaj entuziastov kupi simbolične 3% kruha. Tu nekje smo tudi mi. Žito obvladuje 25% trga, Pekarna Grosuplje in Mlinotest po 10% in Spar 7%.

Zamislite se nad tem, kakšen kruh jeste, potem pa pojdite do svojega najbližjega peka in zahtevajte kvaliteten kruh. Ostale pa predlagajte za namakanje v Ljubljanico.

Še vedno ostajajo nezasedeni prostori za restavracijo (še eno), okrepčevalnico s prigrizki (pogovori v teku), klubski bar, vinoteko (pogovori v teku), trgovino, kavarno – slaščičarno ter trgovino s čokoladnico.

Kihnte novce izpod postelje in se zagrebite za preostale lokale.

To je baje nek vele dogodek, kjer si veljaki podajajo roke, navijači mečejo molotovke, policaji pa streljajo z gumijavkami. Cel žur.

Da bi se na teh druženjih kaj resnega zmenili še nismo slišali, tako da morda res ni pomembnejše teme v zvezi s temi srečanji kot kdo bo kuhal in kaj bodo jedli.

Tokrat bo finančnim ministrom in drugim prisklednikom kuhal Jamie Oliver, ostali bodo pa verjetno šli na fish & chips.

In kaj jim bo Jamie scumpral?

Skopirano iz Dela:

Predjed: pečen škotski losos s sezonsko zelenjavo, bob, vrtna solata z zelišči, majoneza in irski kruh s sodo in česnom.

Predjed za vegetarijance: kozji sir s pečeno šalotko, morski sadeži in irski kruh s sodo in česnom.

Glavna jed: pečena jagnjetina, krompir, beluši z gobami in metina omaka.

Za vegetarijance: krompir z luštrkom in beluši ter gobami.

Sladica: sadna pita in domača jajčna krema.

Preprosto, domačno, lokalno, britansko. Brez pretenzij, da postane svetovni gastronomski dogodek, ker to enostavno ni, čeprav se enim tako zdi. Tudi ob obisku kraljice in predsedovanju EU je bilo pri nas slišati razno razne komentarje o zamujenih priložnostih na takih večerjah. Vsak, ki je bil kdaj na kakšni resni službeni poti z nekaj sestanki na dan ve, zakaj je McDonalds tako uspešen. Zato, ker je big mac tudi v Culukafriji enak kot kjer koli drugje in ker si zvečer, po vseh teh sestankih lačen kot lev in bi najraje pojedel lonec domačega ričeta, ampak ker ga ni za dobit, se mnogo raje sprijazneš z dvema big macoma kot pa vsem delu odideš še na kulinarično avanturo.

Za prvo rundo bo Erich Krutzler iz kleti Marof v četrtek, 29. januarja med 19:00 in 21:00 razpredal o vinskem potencialu Prekmurja. Kje? Center Harmonija, Linhartova 33, Mengeš. Cena? 20€, člani kluba Belvin: 15€. Prijava? info@belvin.si ali 070-817-250.

Violina iz pora

Igrati se s hrano je nekaj, kar skušamo našmu tamaumu zbit iz glave za vsako ceno. Kaj pa igrati na hrano? Je to sploh družbeno sprejemljivo? Zgodovinsko gledano, ideja ni od včeraj, ampak je mal starejša. Posušene buče s peškami so zelo tradicionalen inštrument. Škotske dude sicer niso iz hrane, ker so iz usnja, ki ga navadno ne jemo. Čeprav, a ni koža na krači ravno to, iz česar bi lahko nastalo usnje? Potem so tu bobni, ki za opno uporabljajo živalske kože, pa brenkala s strunami iz čreves, pa piščali iz kosti.

Ampak izgleda, da so v preteklosti v inštrumentih bolj pogosto nastopale živali. Zato bo toliko bolj zanimivo videti Vienna Vegetable Orchestra, ta četrtek, 22. januarja 2009 v Stari elektrarni.

O moralnih dilemah si bomo mnenja ustvarjali po koncertu. Gric, gric.

Gordon Ramsay je en tak sitn kuhar, nagle jeze in bliskovite besede. V tokratnem izpadu je v svoji skrbi za mati zemljo (ali bolj verjetno, za gledanost svoje prihajajoče oddaje) predlagal uzakonitev prisotnosti sveže sezonske domače zelenjave in sadja na menijih restavracij. Predlog je fajn, le beseda “uzakonitev” je odveč. Pravzaprav je pretirana. Sploh pa ni izvedljiva. Spomnimo se referenduma o odprtju trgovin ob nedeljah, ter težavnega definiranja malih in velikih trgovin, ter še bolj težavnega definiranja nujnih in manj nujnih življenskih potrebščin.

Kar je smiselno v tem klicu je reklamiranje menijev svojih restavracij, ki bojda vključujejo veliko sezonske zelenjave in sadja. Če bi se po tem zgledovali naši kuharji, se morda ne bi preobjedli rukole, tako jo imamo pa že poln kufr. Nevarnost je, da se preobjemo jagod, saj so v trgovini ves čas. Za jabolka, hruške, solato in bučke pa naša deca itak ne bo več vedla kdaj so v sezoni, ker so na prodaj 365 dni na leto.

Kuharjem manjka domišljije. Veliko laže je celo leto pripravljati isto solato iz kombinacije zelene solate in rdečega radiča, kot pa vsak mesec sestaviti novo solato.

Ramsay svojo argumentacijo začini z nesmisli o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov s skrajšanjem poti, ki jo prepotujejo zelenjava in sadje od polja do krožnika, in se ne zmeni za dobavitelje iz toplih krajev, ki od tega živijo.

Naj torej Ramsay kuha in pusti okoljsko politiko in agro ekonomijo strokovnjakom.

Te dni je v 82. letu umrl Ernesto Illy. Najbrž ni treba dolgoveziti, da je Illy legenda med kavami in po zaslugi njegovih izumov na področju pridelave, predelave ter seveda priprave kave je espresso razširjen po celem svetu.

Ključni moment espressa je ustrezen tlak, pri katerem se iz mletih kavnih zrn izločijo določene arome in okusi. Zato je prevod ekspres kava neustrezen. Ne gre namreč za hitro pripravljeno kavo, pač pa za “iztisnjeno” kavo.

Vendar, tako kot pri ostalih zadevah povezanih s hrano in pijačo, vse je stvar okusa. Nekateri radi grizejo zoc turške kave, drugim ustreza enostavnost filter ali instant kave.

Kar koli vas zjutraj zbuja in ohranja budne po kosilu, ni napak, če si za zraven spečete hudičevo torto.

Hkrati vabim naše kelnarje in kelnarce k ogledu filmčka, kako iz espressa narediti kapučino.

Prunus domestica

Njoki z lososom in pehtranom

Po fini hrani sva jo mahnila gledat risanko Ratatouille. Nisva še bila v XpanD-u, ki naj bi imel vse mogoče posebne fizične efekte, in sem ocenil, da bi bila to idealna prilika, da mi za sorazmerno malo ceno vstopnice na jezik kapne vsaj kapljica Latoura ali Cheval Blanca. In sem imel jezik zunaj cel film, pa razen žokanja v rebra, žgečkanja po nogah, tuširanja z navadno vodo in pihanja v ušesa ni in ni bilo željenega okusa. Tolk o XpanDu.

Risanka je luštna, čeprav si moramo priznati, da je bolj namenjena mlajši populaciji. Kot pač vsaka Disney soapica. Zmagovitega recepta za ratatouille, Thomasa Kellerja, še nisem preizkusil. Se je kdo že pohecal z njim?

Kamniški kostajnar (arhivski posnetki)