Boškarin

Slovenija je lepa. Hrvaška baje tudi. Slovenija ima odlično vino. Hrvaška baje tudi. Slovenija ima odlično oljčno olje. Hrvaška baje tudi.

In smo šli preverit.

Momjan s Piranskim zalivom v ozadju

Nad krajem Momjan je cerkvica, iz njenega vrta pa prekrasen razgled na Momjan, nasade oljk, nasade malvazije in momjanskega muškata, ter dlje na Sečoveljske soline in Piranski zaliv.

Ob cerkvici kraljuje družina Sinković (Agriturizmo San Mauro), ki goji, redi, prideluje, obdeluje, predeluje, macerira, fermentira, vari, kuha, cmari, vkuhava, destilira, marinira, duši in peče vse kar tam okoli raste, leze in gre.

Olive

Fuži s tartufi

Trta

Več kot korektno vino, odlične suhe mesnine in siri, čudoviti bobići, bogati fuži s tartufi, izjemen marinirani in potem dušeni boškarin (staro istrsko govedo), nenavadne sladice (čokoladni cmok s tartufi, mousse z momjanskim muškatom) in grappa kot se spodobi za finale.

Poilâne miche

Za kaj gre pravzaprav? Poilâne je znan predvsem po kruhih, ki nsio vzhajani s kvasom, pač pa s kislim testom. Nekateri temu pravijo tudi vzhajanje z divjimi kvasovkami. Gre za tradicionalen način priprave kruha, ki so ga včasih uporabljali vsi, dokler ni nekdo na Dunaju začel selekcionirati organizmov iz kislega testa in ugotovil, da je najučinkovitejši za vzhajanje Saccharomyces cerevisiae in ga začel masovno proizvajati.

Princip peke s kislim testom je zelo preprost. Potrebuješ le moko in vodo. Prvi dan vzameš enako količino moke in vode, zmešaš in pustiš pokrito na pultu. Drugi dan dopolneš z enako mešanico. Tretji in vsak naslednji dan odliješ polovico kisle gmote in jo “nahraniš” z moko v enaki količini in razmerji kot na začetku in namesto na pultu, fermentiraš v hladilniku. Po enem tednu bo brozga pripravljena za peko.

V detajle razložim enkrat drugič.

Ker v kislem testu niso le Saccharomyces cerevisiae, pač pa tudi drugi organizmi, je kruh ne le vzhajan, pač pa tudi kisel, česar nismo ravno vajeni v Sloveniji, pa tudi širše po Evropi ne. Edino v San Franciscu so mahnjeni na kislo testo in je težko dobiti nekislega, v New Yorku imajo radi ržen kruh, ki je pogosto pripravljen iz kislega testa tudi zaradi nekih drugih efektov, o katerih bom tudi enkrat spregovoril, in v Etiopiji, kjer njihovo lokalno žito tef stolčejo v polnovredno in polnozrnato moko, jo po prej opisanem postopku skisajo (mimogrede, ko imaš enkrat kislo testo, ne zlivaš več polovice stran, pač pa iz polovice zamesiš testo) in potem to skisano testo, ki izgleda kot palačinkino testo vlijejo v vročo ponev in spečejo nekakšne palačinke, po videzu in okusu spominjajoče na stare sive Vileda krpe.

Kakorkoli že, kisel kruh je vredno poskusiti. Poilâneov je bil nekoliko suh, vendar je bil odličen po kratkem toastanju.

Rezine Poilâneovega hlebca

Mnogo boljši kot za gledat, je pa z mastnimi gosjimi jetrami.

Rezine Poilâneovega hlebca s foie gras

Takole mi na pol socializirana familija večerjamo v Pargi, na Grški obali med Igoumenitso in Pervezo. Non stop pa res nismo mogl gyrosov tolčt in smo se sprehodil nekaj 10m stran od studia do tele restavracije z verjetno najlepšim pogledom na mestno rivo, kjer baje strežejo že od leta 1380. Si morte mislt?

Za predjed sva vzela asortiman bojda tipičnih grških predjedi. Grki ponavadi naročijo teh predjeti eno po eno dokler ne zapolnejo cele mize. Midva sva se odločila za zicer ploščo: tzatziki (brez tega res ne gre), solatko iz rdeče pese (kdo bi si mislil, ampak rdeča pesa se tam doli res pojavlja v nekaj jedeh), špinačno sirovi ocvrtki (itak), ocvrte panirane feta kroglice (njamsi), šunkasto sirovi ocvrtki (tudi če ne), ocvrte panirane krompirjevo sirove polpetke (ok, pač) ter na žaru popečeni škampi (juhu, saj smo na morju).

Glavna košta je bila seveda prav tako iz sekcije lokalne tipične avtentične od tuki jedi. Na oddaljenem vogalu mize, z zelenjavo polnjen piščanec v morju smetane in na bližnjem koncu, dušeni goveji koščki s paradižnikom, malancani in sirom. Tole zadnje bom skušal prekopirat (keep tuned), ker je bilo res super. Govedina je bila povsem mehka. V bistvu razkuhana, ampak je prav taka zelo pasala v tisto kombinacijo paradižnika, malancan in sira. Če bi bilo vino s Krete malo bolj konkretno in ne bi Andraž že izgubil živcev, bi bilo pa vse še boljše.

Ko je sonce zašlo, se je tudi Andraž umiril in si očistil zobe. Tok priden.

Ker je ravno leto medkulturnega dialoga in ker vsi drvijo na naše stroške na Brdo pri Kranju, smo šli tudi mi naokoli, prav tako na naše stroške. Lani smo odkrivali severne kraje in smo ugotovili, da je po pričakovanjih hladno. Letos odkrivamo južne kraje in je po pričakovanjih toplo. In tako smo na vzhodni Španski, opa, Katalonski obali v malem kraju Blanes z lahkoto v medkulturni evropščini naročili župco z morskimi bitji za sestradanega Andraža, ki je pred tem pustil svoje ročne in nožne odtise po neskončni peščeni obali. Pa ni bil toliko izziv naročiti, kot najti obedovalnico, ki bi bila ob 11:30 pripravljena zapalit kuhalnike, grile, peči in friteze. V totih krajih (Blanes) namreč začnejo restavracije migat ob enih. V sosednji Calelli strežejo zajtrk med 9 in 14, ponekod kar cel dan, resno hrano pa šele zvečer, baje da je pravi čas za stejk po deveti uri. Takle majo.

Adria leti na kratkih letih. Tja do 3 ure. V tem času pravzaprav nisi ne vem kako lačen. Let navadno tudi ni pretirano utrudljiv, da bi moral nadomeščati porabljene ogljikove hidrate. Ti pa zna bit dolgčas. Sploh, ker se ne dogaja pogosto, da bi si moral nadeti masko s kisikom, rešilni jopič ali skakati skozi zasilni izhod (dva spredaj, dva nad krili in dva zadaj). Zato (da ti ni dolgčas) ti na letih ponudijo hrano. Saj zakaj pa sicer jemo, kot zato, da se zabavamo in družimo, skratka, da zabijamo čas. Če je let krajši, dobiš sendvič, če je daljši dobiš prav tako sendvič, le da je razstavljen na prafaktorje tako da se lahko ob tem še dodatno zabavaš, z malimi plastičnimi vilicami in nožem, podobno kot pri fondiju ali raklet, le da na letalu to počneš na mizici velikosti A4 in da levo in desno ni manevrskega prostora sploh. Žur. Zdaj pa v to sceno vključi še otroka z ali brez lastnega sedeža, pa ti zihr ne bo treba na after party.

Jest bi en panin 

Tole je blo par tednov nazaj, na poti na smučarijo, ko ni blo več za zdržat in smo se mogl nujno ustavit na enmu paninčku, k kdo bi kivi jedu, če gre lohk na paninček. In prav je tko. Škoda, ker se ta segment javnih obratov prehrane ne preseli k nam. Ne vem kako pri sosedih rečejo temu tipu lokala, ampak v bistvu gre za kafič, ki ima še vitrino s siri, pršuti, salamami in kakšno kislo rečjo in če si glih lačen, poveš kaj bi, pa ti naredijo. Zakaj je treba v Ljubljani it ravno v Paninoteko na sendvič, ko bi ti lahko tudi v Pločniku mal narezal, če si že tam. No saj v Pločniku imajo neke vnaprej pripravljene sendviče, ampak ni da bi izgubljal besede. Zanimivo, da imajo to sceno tudi v Ameriki dobro razvito. Tam to sicer zgleda drugače. Kafičev nekako ni, oz., mah pustmo stat Starbucks. V glavnem, ko greš pri nas v lokalni Mercator (če je še kje kak, ki ni hipermega) in si zaželiš Poli med dvema šnitama kruha se morš pri tem lepo nasmehniti in kako šalo upihniti, ker sicer dobiš Poli posebej, žemljo pa posebej. Pozabi na majonezo in kumarico. V ameriških delikatesah je edino normalno da boš naročil sendvič. Zakaj bi naročal 15 dag mortadele in 15 dag ementalca, če ti lahko oni vse to lepo zložijo v kruh, ustrezno podmažejo s čimer pač želiš in zraven priložijo še krompirjevo ali zeljno solato, da ne bi slučajno od gladi omahnil.

Ne vem torej, od kje bojazen glede globalizacije. Kje je? V kafiču je ni (še s kapučino penco je cel križ). V lokalni delikatesi tudi ne. In kaj, če je par McDonaldsov in picerij naokoli?

Aaaa…

Le najzvestejši bralci še pomnijo, da je tole v bistvu kulinarično popotniški blog in ne kulinarično vinski, kot bi morda sklepal naključni mimoidoči.

Ampak se bom popravil. Samo da Andraž toliko zraste, da bo zmogel sam držati glavo pokonci.

Tokrat najavljam legendarni tradicionalni nočni pohod na Polhograjsko Grmado, ki se ima zgoditi ob prvi polni luni Novega Leta, kar je letos zelo zgodaj, že 5. januarja.

Že 16. pohod organizira Planinsko Društvo Blagajana iz Polhovega Gradca, ki bo poskrbelo za vroč čaj in varovanje s strani Gorske Reševalne Zveze.

Nedelja, 06.08 – Pliskovica
18.00 – Izbor kraljice terana – RD Pliska, MH Pliskovica in Društvo vinogradnikov in vinarjev Krasa

Nedelja, 6.8. – sobota, 12.8.
TEDEN TERANA IN PRŠUTA (od 6.8. do 12.8.06), Odprte domačije na kraški vinski cesti

Sobota, 12.08.
17.00 – Kraški pršut-kako nastaja, kako ga režemo? Ing.Igor Živec (BAR Marjan Dutovlje)
18.00 – Otvoritev razstave – Osnovna šola Dutovlje, KD Kraški šopek, Hrušiški fantje
20.00 – Nik Mars, U3P, Donald Trumpet, Kalamari, SLAVKO IVANČIČ, NEISHA, vstopnina 1.000 sit

Nedelja, 13.08.
08.00 – S KOLESOM NA TERAN IN PRŠUT(16 in 21 km)
10.00 – Kraški pršut-kako nastaja, kako ga režemo? ing. Igor Živec ( BAR Marjan-Dutovlje
14.00 – Razstava – Osnovna šola Dutovlje
16.00 – POVORKA KMEČKIH VOZ, Kočija Lipica, Mažoretke Povir,Godba na pihala Sežana, KD Kraški šopek,Vinska kraljica Slovenije MAJA CIGOJ
17.00 – Podelitev priznanj vinogradnikom, Pokušina nagrajenih teranov, Dramska skupina O.Š.Dutovlje
18.00 – Vodena degustacija konzorcija kraških pridel. terana
19.30 – Primorski fantje in Plima, TILIO FRTACIN, PROGRAM POVEZUJE IGOR MALALAN, PROST VSTOP

Ni dvakrat za rečt, da bo highlight dogodkov že v nedeljo 6. avgusta, z izborom Kraljice terana, ki bo potekal v Pliskovici. Sicer bodo pa v tednu terana in pršuta sodelujoče kmetije (označene s šopi rož) predstavljale in prodajale svoje izdelke.

In v nedeljo bo čas da pretegnemo noge na krožni poti S kolesom na teran in pršut po trasi Dutovlje- Skopo- Kosovelje- Gabrovica- Volčji Grad- Pliskovica- Dutovlje.

A bi kdo šel?