
Vincent: And you know what they call a… a… a Quarter Pounder with Cheese in Paris?
Jules: They don’t call it a Quarter Pounder with cheese?
Vincent: No man, they got the metric system. They wouldn’t know what the fuck a Quarter Pounder is.
Jules: Then what do they call it?
Vincent: They call it a Royale with cheese.
Jules: A Royale with cheese. What do they call a Big Mac?
Vincent: Well, a Big Mac’s a Big Mac, but they call it le Big-Mac.
Jules: Le Big-Mac. Ha ha ha ha. What do they call a Whopper?
Vincent: I dunno, I didn’t go into Burger King.
(Pulp Fiction, 1994)

Greš v Francijo. Znaš francosko, saj si uspešno prestal popravca v sredni šoli. Ker si picajzlast, vzameš s seboj moderni francosko-slovenski slovar, letnik ‘86. Dobiš v roke meni. Now what?
Če rad preizkušaš različne jedi, izbereš sestavljeni meni v željenem cenovnem razredu (od 12€ do 60€) in vržeš kocko za predjed, glavno jed in sladico, pol pa kar je, je. Prav dosti ne moreš falit. Vedno bo zraven pomfri, solata vedno kot predjed in nikoli kot priloga glavni jedi.
V večjih mestih se zna zgoditi, da se znajdeš v maroški ali kaki drugi afriški restavraciji, včasih celo v azijski. Pašto poznajo le na azurni obali, pizze pa itak povsod.

Če se kakšne jedi izogibaš zaradi zdravstvenih, filozofskih ali drugih razlogov, potem ne bo šlo brez slovarja, kajti srednješolska francoščina ne pove, da je escargot polž, entrecôte ramstek, pavé de boeuf biftek, haricots vert stročji fižol, confit de canard krneki iz race ter da je pommes frites v bistvu navaden pomfri.
Pri morski hrani je še posebej težko ločiti med brancini, oradami, žabami, listi, morskimi psi, mečaricami in tunami. Pa med plejado coquillages et crustacés (školjk in rakov). Če ti surove ostrige niso fora, potem se izogibaj huitres.

Z zajtrki je enostavneje. Baguette (francoska štruca) z beurre (maslo) in confiture (marmelada), croissant (francoski masleni rogljiček), jus d’orange (pomarančni sok) ter kakav, čaj ali približek kave. Kapučino pride v Franciji v obliki kave s smetano, kava z mlekom (café-au-lait) pa bolj kot naša bela kava ali italijanski latte macchiato. Pač, treba se je prilagodit.
Je pa Francija dežela palačink, tako da če vse drugo odpove, je vedno za vogalom palančinkarna, tipično odprta cel dan, za razliko od restavracij, ki so med tretjo in sedmo uro zaprte. Najpopularnejše so z italjansko Nutello.
Spodaj je cenik iz St Tropeza, kjer lahko kupiš palačinko tudi za 14€. Če te ravno zagrabi nevzdržna lakota in nimaš pri roki potlačenega sendviča s poli.
