Češpov njok

Kdo pravi, da se na morju ne da dobro jesti? Potrebuješ košarico mediteranskih začimb in sobotni sprehod do puljske ribarnice in tržnice. Od tam dalje je možno skoraj vse. Žal je to praktično edina spodobna ribarnica na Jadranu. Morda bi se edino še v Zadru dalo kaj dobiti.

Drugod so stvari prepuščene individualnim dogovorom z lokalnimi ribiči, mesarji, trgovci in gostinci, ponavadi vse v eni osebi. V bistvu ponudba v slovenskih velešoping centrih niti ni tako slaba, vsekakor se pa izboljšuje iz leta v leto. Celo v lokalnem kamniškem Sparu se zelo redno dobijo sveže postrvi, brancini, lososi, poševnooki kalamari in celo sveža tuna ter dagnje.

Škampi so pristali v buzari iz Benkovačkega Roséja. Prav fletni so bili. Ostanki so teknili tudi galebom.

Orade. Najbrž gojene. Pa kaj. Bile so vrhunske. A rabi kdo recept?

Foto: Liane Katz, Guardian Unlimited

Liane Katz o kulinaričnih in drugih užitkih v Sloveniji.

Liane Katz, “Detox, retox in Slovenia”, Guardian Unlimited, June 23, 2006 >>

Izpred nekaj dni:

Foto: Boštjan Virc

“Eni že januarja rinejo v kopalke in na Havaje, drugi pa še junija vtikamo svoje kosmate tace v pancarje. Ker je bilo prejšnji teden pod Kaninom tako fino, sem v petek po službi spet odpeketal tja. Nubeden ni hotel z mano, eni študirajo, drugi mirkajo pamže, tretji se bojijo svojih babnic (saj malo se tud jaz svoje, a vedno znova premagam strah), četrtim se ne da. …“

Več >>

Vincent: And you know what they call a… a… a Quarter Pounder with Cheese in Paris?
Jules: They don’t call it a Quarter Pounder with cheese?
Vincent: No man, they got the metric system. They wouldn’t know what the fuck a Quarter Pounder is.
Jules: Then what do they call it?
Vincent: They call it a Royale with cheese.
Jules: A Royale with cheese. What do they call a Big Mac?
Vincent: Well, a Big Mac’s a Big Mac, but they call it le Big-Mac.
Jules: Le Big-Mac. Ha ha ha ha. What do they call a Whopper?
Vincent: I dunno, I didn’t go into Burger King.

(Pulp Fiction, 1994)

Greš v Francijo. Znaš francosko, saj si uspešno prestal popravca v sredni šoli. Ker si picajzlast, vzameš s seboj moderni francosko-slovenski slovar, letnik ‘86. Dobiš v roke meni. Now what?

Če rad preizkušaš različne jedi, izbereš sestavljeni meni v željenem cenovnem razredu (od 12€ do 60€) in vržeš kocko za predjed, glavno jed in sladico, pol pa kar je, je. Prav dosti ne moreš falit. Vedno bo zraven pomfri, solata vedno kot predjed in nikoli kot priloga glavni jedi.

V večjih mestih se zna zgoditi, da se znajdeš v maroški ali kaki drugi afriški restavraciji, včasih celo v azijski. Pašto poznajo le na azurni obali, pizze pa itak povsod.

Če se kakšne jedi izogibaš zaradi zdravstvenih, filozofskih ali drugih razlogov, potem ne bo šlo brez slovarja, kajti srednješolska francoščina ne pove, da je escargot polž, entrecôte ramstek, pavé de boeuf biftek, haricots vert stročji fižol, confit de canard krneki iz race ter da je pommes frites v bistvu navaden pomfri.

Pri morski hrani je še posebej težko ločiti med brancini, oradami, žabami, listi, morskimi psi, mečaricami in tunami. Pa med plejado coquillages et crustacés (školjk in rakov). Če ti surove ostrige niso fora, potem se izogibaj huitres.

Z zajtrki je enostavneje. Baguette (francoska štruca) z beurre (maslo) in confiture (marmelada), croissant (francoski masleni rogljiček), jus d’orange (pomarančni sok) ter kakav, čaj ali približek kave. Kapučino pride v Franciji v obliki kave s smetano, kava z mlekom (café-au-lait) pa bolj kot naša bela kava ali italijanski latte macchiato. Pač, treba se je prilagodit.

Je pa Francija dežela palačink, tako da če vse drugo odpove, je vedno za vogalom palančinkarna, tipično odprta cel dan, za razliko od restavracij, ki so med tretjo in sedmo uro zaprte. Najpopularnejše so z italjansko Nutello.

Spodaj je cenik iz St Tropeza, kjer lahko kupiš palačinko tudi za 14€. Če te ravno zagrabi nevzdržna lakota in nimaš pri roki potlačenega sendviča s poli.

Pasja vročina, temperature krepko nad 30, valov pa nikjer. Bom mogu že drugič dilo navoskat, pa tretjič sebe s faktorjem 30 namazat, da ne bom kot miške na plaži, ki so vse že zdavnaj well done. Sreča da v senčki strežejo les paninis in les pizzas. Barbi je na dnevni dozi Magnum Classic.

Človek postane kar radosten, ko vidi, kaka blaginja vlada v € deželi. Povsod se cedita med in mleko. No, kapučino je po 2.5-3€, naravni pomarančni sok po 4.5€ in špageti bolonez okoli 10€. Verjetno je Francija še v tranziciji, saj je v Atenah kapučin že predlani bil po 4€. Če se nama je še v Italiji zdelo oderuško dati 3€ za zajtrk, sva tu bila srečna, če sva zajtrkovala za 5€.

V Mentonu vsekakor priporočava pekarno / slaščičarno Rey et Fils, Sucres & Delices, 35 avenue de Verdun. To je tretja ulica od železnice proti morju, ko prideš z avtoceste. Za zajtrk dobiš eno konkretno bageto, pecivo po izbiri, Illy kavo po izbiri, pomarančni sok in košarico marmelad in masla. 5€. Bon appetit.

Trenutek nepazljivosti in že se znajdeva v vrtincu turistične mrzlice. Cinque Terre (CT) ki se raztezajo nekako med krajema La Spezia na jugu in Levanto na severu, je nekaj podobnega kot vzhodna obala Istre od Opatije do Rabca: strma obala, občasno presekana s soteskami, na dnu katerih je prostora za par hiš in morda malo plažo. Tudi obala Amalfi med Sorentom in Salernom je podobna in enako oblegana.

Če ne bereš Lonely Planeta, potem ne veš, da se CT ne obišče z avtom, temveč z vlakom, ter da se po parku potuje peš. Skozi CT vodi železnica Livorno-Genova, ki se prikladno ustavi povsod vmes. Midva sva se napotila v Varnazzo, plačala 1.5€/uro za parkiranje in še 1.5€/osebo za avtobus do zaselka in nazaj.

Park je prepreden s potkami in stezicami, večinoma kot zapuščina kmetov, ki na strmih pobočjih gojijo trto in oljke, kar omogoča svojevrstno planinarjenje ali zgolj sprehod od zaselka do zaselka. Od Monterossa prek Vernazze in Corniglie do Riomaggiore je približno 4 ure sprehoda.

Cene so opazno višje kot v manj turističnih krajih, kakovost ponudbe pa ustrezno slabša, dasiravno sva obliznila prste po palačinki z nutelo. Sva pa zadnji večer obiskala tratorijo blizu najinega kmečkega turizma in v sklopu turist menija naletela na zanimive testenine z domačim pestom in še boljšo hobotnico na žaru.