Sredi poletja je navadno v notranjosti še bolj peklensko vroče kot na obali, zato je pa izven sezone toliko prijetneje v notranjosti. April, maj, september in oktober so pravi meseci za obisk.

Motovun je ravno prav oddaljen od glavnih prometnic, da ni oblegan in ravno prav blizu, da ni mrtev. Nahaja se na griču nad dolino Mirno, s fantastičnim pogledom na kraški rob ter valovito pokrajino proti jugozahodu. New York Times opisuje pokrajino kot Toskano izpred 50 let.

Morda. Iz Ameriške perspektive.

Pa saj je vseeno. Pomembno je, da je to zelo prijeten kraj za ljudi, ki so pomirjeni sami s sabo in ne potrebujejo stalnih zunanjih dražljajev za vzdrževanje zadostnega nivoja adrenalina.

In v takem stanju zavesti je potrebno vstopiti v Konobo Mondo in se prepustiti kulinaričnim užitkom. Mondo ni strašno sofisticirana restavracija, pač pa je v svojih jedeh zelo preprosta in pristna, hkrati pa z zmerno elegantnim serviranjem nasiti tudi oči.

Tole spodaj skupaj s kokošjo juho in špargljevo frtajlo sva s kruhom pomazala za 40€. Hišno belo je častil šef.

Paštica

Ramstek s tartufi v teranovi omaki

Pomarančni in mandljev semifredo

Takole mi na pol socializirana familija večerjamo v Pargi, na Grški obali med Igoumenitso in Pervezo. Non stop pa res nismo mogl gyrosov tolčt in smo se sprehodil nekaj 10m stran od studia do tele restavracije z verjetno najlepšim pogledom na mestno rivo, kjer baje strežejo že od leta 1380. Si morte mislt?

Za predjed sva vzela asortiman bojda tipičnih grških predjedi. Grki ponavadi naročijo teh predjeti eno po eno dokler ne zapolnejo cele mize. Midva sva se odločila za zicer ploščo: tzatziki (brez tega res ne gre), solatko iz rdeče pese (kdo bi si mislil, ampak rdeča pesa se tam doli res pojavlja v nekaj jedeh), špinačno sirovi ocvrtki (itak), ocvrte panirane feta kroglice (njamsi), šunkasto sirovi ocvrtki (tudi če ne), ocvrte panirane krompirjevo sirove polpetke (ok, pač) ter na žaru popečeni škampi (juhu, saj smo na morju).

Glavna košta je bila seveda prav tako iz sekcije lokalne tipične avtentične od tuki jedi. Na oddaljenem vogalu mize, z zelenjavo polnjen piščanec v morju smetane in na bližnjem koncu, dušeni goveji koščki s paradižnikom, malancani in sirom. Tole zadnje bom skušal prekopirat (keep tuned), ker je bilo res super. Govedina je bila povsem mehka. V bistvu razkuhana, ampak je prav taka zelo pasala v tisto kombinacijo paradižnika, malancan in sira. Če bi bilo vino s Krete malo bolj konkretno in ne bi Andraž že izgubil živcev, bi bilo pa vse še boljše.

Ko je sonce zašlo, se je tudi Andraž umiril in si očistil zobe. Tok priden.

Ni verjeti, da bi se kak bralec Češpovega njoka znašel v Calelli, pa vendar. Sva zjutraj srečala trop Slovencev, najbrž na poti na dirko F1, tako da morda pa le komu pride prav tale zapis. Calella je eno precej brezvezno mestece ob Costa Bravi, brez kakšnega starega mestnega jedra, pristanišča (ali vsaj pomola), gradu na skali ali fontane s konjenikom. O arhitekturi ni za izgubljat besed, ker jih ni bilo zraven (arhitektov). Na južnem robu je ob hrib stisnjeno nekaj hotelov, v njihovih pritličjih in kleteh pa do poznih jutranjih ur obratujejo kafiči, bari, diskoti, klubi, karaoke bari in slično. Nastanjeni smo bili v samem centru dogajanja, v apart hotelu Safari. Za žur je fajn destinacija, spat se pa ne da, ker okna ne dihtajo in se ti zdi, da spiš na ulici. Čez celo Calello se seveda vleče čudovita peščena plaža (pa še vsaj ene 100km severno in južno tudi) in sredi te plaže je center dogajanja z očmi staršev male otročadi, otroško igrišče. In zraven tega igrišča je ena okrogla steklena zgradba in v njej restavracija La Gabia. Na prvi pogled ne izgleda bogve kaj, vendar smo se motili. Poleg hamburgerjev nudijo tudi celo paleto lokalnih morskih in nemorskih jedi, recimo čorba iz bele ribe in riža, ki pride simpatično postrežena v litoželezni kozici v porciji, ki zadostuje za vsaj dva jedca. Poleg ribjega mesa so notri plavale še vongole, dagnje in kozice. Tudi mešana solata (nicoise) je bila čisti presežek, z mešanico raznovrstnih zelenih solat (tudi motovilec), jajca, rdeče čebule, črnih oliv, krompirja, drobnega stročjega fižola in seveda tune. Pogled na menu in sosednje mize razkrije tudi čudovite tapas, vse skupaj pa zaokroži ponudba sladic. Priporočam!

Še je pravica na tem svetu. Že drugič zapovrstjo sem na slepo zaciljal nadpovprečno restavracijo v lepi njihovi. Tokrat v Njivicah na Krku.

Ne vem, ali sem bil do sedaj tako zmrdast, ker sem ne vede znižal standarde ali pa sem imel smolo. Če se spomnim obiska birtije Bako v Komiži, ki velja za No. 1 desno spodaj, lahko sklepam na prvo. Postal sem nezahteven. A skozi objektiv gledano, človeku tudi ne preostane kaj drugega, če ne želi, da se mu naredijo gube od namrščenja, tako kot Clintu Eastwoodu.

Šurlice s pršutom, staranim ovčjim sirom ter svežim paradižnikom

Nazaj k hrani. Njivice so eno tako klasično poletno zbirališče turistov. Izven penzionska ponudba obsega klasično ponudbo športov, od minigolfa, trampolina, pedolina do tenisa. Šoping je fokusiran na plažne rekvizite, torbice, nagnuske, šlapce in potiskane majice. Prehrambna ponudba ob hitrem skeniranju pokaže gore sladoleda, nekaj picerij, ki nudijo tudi čevape in kalamare frigane, nekaj grilov, ki postrežejo tudi s kalamari friganimi in picami, ter nekaj restavracij z morskimi specialitetami, ki poleg kalamarov friganih nudijo tudi pice in čevape.

In med vsem tem se najde Plava Terasa, ki izstopa že po izjemnem ambientu. Med ruševinami na polotočku sredi plaže so uredili zelo ličen ambient. Del prostora je pod Jamnica senčniki, del pod belimi Coca Cola senčniki, del pa pod masivno leseno streho, kjer kamnite stene in 100% UV zaščita strehe ohranjato temperaturo v zmerni coni tudi sredi najhujše vročine. Zvečer postavijo na kamnito ograjo zanimive sveče za piko na i.

Jedilni list je povprečen. V skladu z lokalnimi običaji je na njem klasična ponudba kalamarov (55kn na porcijo), žar specialitet in pic. Se pa najde tudi lep izbor jagnječjih jedi, precej klasičen izbor testenin in rižot, buzare takve i onakve (mimogrede, škampi so bili odlični), hobotnica in jagnjetina izpod peke, šnicli s tartufi in drugo.

V vinski karti prevladujejo Hrvaški prvoligaši Krauthaker, Grgić, Miličić, Plenković, Kozlović, Pilato (z odlično malvazijo) ter drugi. Aleš Kristančič zastopa Slovenijo z Velikim belim Movia ter Sivim pinotom Movia.

Nič pretresljivega, a v svojem ambientu ob izjemno prijazni postrežbi in ugodni ceni dovolj prepričljiva ponudba, da se bom oglasil ob vsakem obisku Krka.

Katera je prva beseda, ki vam pride na misel ob besedi piknik? Sem vedel. Čevapčiči. Ljudje se večkrat zgražajo, ko tujcem razlagam, da so čevapčiči tipična slovenska jed, a kolobocija izhaja predvsem iz neločevanja tipičnega od tradicionalnega. Tradicionalno je tisto, kar so nad ogljem pekli naši pradedi, tipično pa tisto kar pečejo naši fotri. Običajno kar na plinskih žarih z vulkanskim kamenjem (zakaj že). Alzo?

Druga žalostna resnica je, da je večina piknik čevapčičev prav patetičen približek sorodnim artiklom južno od Kolpe (in dlje v tej smeri).

Harambaša v Trnovem je ena od predprogramiranih instanc zvezdnih vrat (sodeč po napisu Dobrodošli v Sarajevu). Zagvišno ne morem tega potrditi, ker tam (mimo Harambaševih zvezdnih vrat) še nisem bil. Izgleda točno tako, kot so nam pripovedovali svetovni popotniki, ki so tam bili. Zakajen pajzl (le še nekaj mesecev do protitobačnega zakona), osnovno pohištvo, nezahteven meni (5 ali 10 čevapov, suđukica, pleska, ter dodatna oprema v obliki čebule, kajmaka in lepinje) ter turška kafa iz individualne đezvice, z ratlukom in obezno cigareto Drina.

Simpl. Ampak ni to fast food. Je kar za počakat, preden dobiš kaj na mizo. Ravno prav, da se ti želodec umiri in nabere prebavna slina v ustih.

Ko zaužiješ prvega, ti je žal, da jih nisi naročil 10. Pa je 5 kar dovolj za Ljubljansko srajco. In tako potem do konca, z oblizovanjem prstov in pomakanjem lepinje v kajmak.

Vinska karta? Pardon, ampak k čevapom gre pivo.

Recept:

Kakovostno jagnječje in junčje (aka goveje) meso na fino zmelješ, posoliš, mesiš, mesiš, mesiš in oblikuješ v lulčke. Ne vem a moram poudarit, ampak NE DAJAT VEGETE V ČEVAPE. PA DRUGAM TUDI NE. Pa Drogine začimbne mešanice Čevap tudi ne.

Gotove lulčke spečeš nad ogljem, prideneš kajmak in lepinjo, ter počasi in v miru, enega po enega v prijetni družbi potiskaš po grlu navzdol. Če si dosledno sledil recept, ne bo prav nobenih trebušnih kolobocij, enako kot jih ni po tem, ko te Harambašina zvezdna vrata izpljunejo.

Saj poznaš občutek, ko se vračaš iz šopinga v Udinah, iz smučanja na Möltallu ali od sonca zažgan iz jadranja po Kornatih in si lačen, da se ti blede, razen suhih sendvičev pa nikjer nič. Besno iščeš napis gasthaus, pizzerija, gostiona, pa nič pametnega. Ali je zaprto (potem si v Italiji) ali neužitno (Avstrija) ali pa si brez tuje valute (ljepa njihova).

V vseh teh primerih lahko nehaš iskati. Tudi če si mejo prečkal v Metliki, da bi se izognil gužvi na Bregani, ali se vračaš čez Korensko sedlo, da ne bi plačal tunela, se ti splača svojega nüvija naprogramirati na direkcion Vipava. Pravzaprav se ti splača iti na dopust ali na enodnevni izlet zgolj in samo zato, da bi se ob vračanju ustavil v Majeriji.

Logistika

Na glavni cesti Podnanos – Vipava skreneš dol v Vipavi. Iz smeri Lj zaviješ 2x desno, sicer pa naravnost. V vsakem primeru te bo pot vodila po ozki in vijugasti, deloma makadamski cesti do parkirišča pred gostilno. G. Tomažič je preudarno razporedil oficielne rjave smerokaze na mesta, kjer bi se utegnil nič hudega sluteči potencialni jedec vprašati po verodostojnosti reka, da vse ceste vodijo v Majerijo (izpeljano iz vse ceste vodijo v Rim in dejstva, da se zaprmej pride iz Majerije v Rim, ter komutativnosti in tranzitivnosti teh relacij).

Ko prideš na parkirišče pred zeliščnim vrtom ti je jasno, da si na pravem mestu.

Ambiance

Stara a dodobra prenovljena kmečka hiša. Pravzaprav je osrednja jedilnica v bivši štali. Notranjost je minimalistično spedenana, brez kičastega fake rustikalnega pohištva, ampak z lepimi prostornimi natur lakiranimi hrastovimi mizami in pripadajočimi stoli. Okoli miz je dovolj prostora tudi za otroški voziček. Recimo.
Pika na i so wc-ji. Nam meščanom je sicer težje ločiti med čipkasto kuro in petelinom, ampak za morebitni glavobol poskrbijo aspirini in lekadoli v wcjih.

Košta

Preproste jedi brez nepotrebnih ugank v stilu kaj hudiča je na krožniku, a vendar z izjemnim posluhom za skladnost okusov, vonjev in vizualne podobe. Ponudba je sezonsko (trenutno maj-junij) obarvana in vključuje klasičen italijanski razpored (zgolj po strukturi) od hladnih in toplih predjedi, preko glavnih jedi do sladic. Za domov lahko vzameš šopek sveže nabranih dišavnic. Na voljo so tudi degustacijski meniji po lastnem izboru z različnim številom hodov, a le, če celo omizje naroči isti scenosled. Pač.

Vinska karta je bogata, a buteljk na kozarec na njem ne boš našel. Niti ene. Slabo. Zelo slabo. Res ni zdravo, da bi spil celo buteljko sam. Kozarec izvrstnega bi lepo šel k izvrstni hrani. Na srečo sliko popravi izvrstno hišno rdeče, ki po mnenju sojedca poseka vse merlote, ki so bili dani na okušanje na Okusih Vipavske 2007.

Če povzamem, vse poti vodijo v Majerijo.

Mali Lošinj, turistično naselje Čikat. Po 6ih urah drgnjenja asfalta smo bili tako lačni, da nismo imeli kaj izbirat. Andraž se je že v hotelski sobi prisesal na mami, midva sva se pa prepustila receptorjevi usmeritvi do najbližje obedovalnice po imenu Diana.

Mrbit imam samo jaz predsodke pred tovrstnimi esteblišmenti, ampak mentalno sem se že pripravil na špagete bolonez. A glej glej, na jedilnem listu se preberejo razno razne kombinacije kopenskih in morskih živali, divji šparglji, tartufi in slično. Kelnar je bil ful prijazen in je usput svetoval dojenje v poznih mesecih, čeprav sta njegovi hčeri že pri pol leta mlatili jajčka, zdaj sta pa študentki.

No v glavnem, moj jagnječji frikase je bil odličen. Jest bi mu namenil sicer še pol vejice svežega rožmarina, mogoče le na krožnik za vonj, a tudi tako je bil volk sit, jagnje pa …
Kr ena malvazija je šla izjemno fajn zraven. Sveža, aromatična, krepkih barv.

Za konec si je natakar dovolil izbiro sladice, palačinke s šumskim vočem, ki so zmanjkale hitreje, kot jih je prinesel.
Ne vem, če ne bomo kar vsak dan jedli tukaj, kajti pri sosednji mizi sem slišal naročanje fužev z rakovico in divjimi šparglji, pa tudi sam se na jedilnem listu videl kar nekaj mamljivih jedi.

Čez Škofa sem enkrat posredno že vihtel tipkovnico in ga deklasificiral v menzo. Že leta nisem bil tam, pa sem si tokrat dejal, da saj tako slabo pa spet ne more biti, lisičk pa tudi še ni, da bi se jim moral izogibati.

In kot menza se pravzaprav zelo dobro obnese. Za kosilo so bile na voljo tri juhe; paradižnikova, hrenova in še ena, za glavno jed pa špinačni pastičo in na žaru pečen brancinček s čim? Uganili ste, z blitvo in kuhanim krompirjem. Zraven paše še solatka in za sladico fina borovničeva tortica na rahli skutni podlagi. Vse to za skromnih 6,90€.

Hrenova kremna juha je bila prijetno presenečenje. Ustrezno pikantna a za svojo pikantnost poletno lahka. Brancinček je bil prav lepo hrustljavo zapečen. Krompir kot krompir, blitva kot blitva.

Če kaj pri Škofu znajo, je to solata. Na mizo pridejo že rahlo in okusno začinjene in ne kot drugod, kjer plavajo v vodeno kisli omaki. Brizg bučnega oljca je primerno okrepil okus.

Z vinom vemo, da je šment, zato sem se vdal Sirkovemu CSju iz soda, čeprav bi mi v bistvu pasala kakšna malvazija. Za Škofa, ki se ima za mnogo več kot menzo, bi pričakoval, da h kosilu izbere ustrezno buteljko in jo potem na kozarec streže gostom.

Sladica je s svojo svežino in lahkostjo ravno prav zaokrožila kosilo.

Se mi zdi, da bom še kdaj potešil dnevno glad Pri Škofu.

Joj koliko časa sem že brez ene same misli na tem mestu. Pride tako. Organizacijsko tehnični izzivi.

A gre na bolje. Tole tipkam kar iz telefona, ko je v Portorožu tak lep dan in nek blabla na trenutke dolgocajten.

Kongresne prireditve so svojevrsten izziv za kuhinjo. Sto ljudi, sto čudi, zdaj pa postavi na mizo te jedi in upaj, da ne bo masakra.

Neizkušenemu kongresniku se hitro pripeti, da oči zameglijo razum in se znajde pred tuti fruti grmado hrane, po kateri mu je slabo še par dni.

Prava mera, zdrava pamet. Zmanjkalo ne bo, vsega pa prav tako ni treba poizkusiti, čeprav je “inkluziv”.

Danes pridobljena modrost pa pravi, da se splača pogledati katero vino točijo za VIP mizo in o preferencah seznaniti natakarico. Tokrat je bilo to Plemenito belo 2004, Capris, Vinakoper.

Poetični vrvež je v Medani narekoval primeren kulinarični angažma. Da ne bi šli na branje poezije nepripravljeni, smo se prepustili meditativni seansi domačim iz Belice.

Degustacijski meni v Belici

Z izbiro degustacijskega menija smo se izognili izbiranju med hišnimi specialitetami in glede na zasedenost miz mislim, da je bila izbira kar prava. Ob drugi priliki, bo potrebno globlje prevetriti njihovo ponudbo.

Rezanci z bučkami

Na mizo so prišle enostavne, hitro pripravljive ali časovno vzdržljive jedi, vse pa kljub temu ali pa ravno zato okusne. Nekatere povprečne, druge vrhunske. Meni so šli v posebno slast rezanci z bučkami medtem ko je nekaterim bil okus Pana Chef preveč izrazit.

Svinjska ribica z jurčki

Hišna buteljčni sauvignon in izbrano rdeče sta bila učinkovita, sauvignon morda bolj prepričljiv kot rdeče. Na solato smo pozabili. Menda jo začinijo s kisom lastne pridelave.

Ocvrt pršut na primotaji

Ambient Belice je prekrasen. Medanski “grič” leži na jugozahodni strani Brd in nudi izvrsten razgled proti sosednji Italiji. In na tem griču leži Belica, z osmimi sobami, dvema apartmajema, kongresno sobo, bazenom. Restavracija z lastno sušilnico pršutov, pancete, vratovine in salam lahko poskrbi za 50 gostov.

Vzem si ga na easy…

Nadalnje branje:

• Domačija Belica
• Domačija Belica, Medana, Mladina, 21. 3. 2005