Češpov njok

V restavraciji Valsabbion vedo, da ljudje jemo z očmi, a tudi z usti. Poleg vrhunskih kuharjev in kulinaričnih vizionarjev so pri ustvarjanju vrhunske gurmanske izkušnje sodelovali tudi arhitekti, oblikovalci, cvetličarji, keramičarji in parketarji.

V Valsabbionu tudi vedo, da je bolje ponuditi tisto, kar znajo in zmorejo pripraviti vrhunsko, kot nekaj, kar bi se morda fino bralo v jedilnem listu, pa tega ne bi bilo moč pripraviti. Tako se jedilni list začne z najpriljubljenejšimi jedmi preteklih let, ter konča z napovednikom jedi za naslednji letni čas.

Jedilni list je pravzaprav nekakšen aperitiv. Zanj si je res potrebno vzeti čas in si predočiti napisano, se vživeti v jedi in najti pravo kombinacijo za dani trenutek. Ni enostavno, če nisi na tekočem s hrvaškim jezikom in če sicer na jedilnikih srečuješ le bečke šnicle, kalamare frigane in žar plošče. Natakarji so po pripovedovanjih vrhunski, vendar je naša tokratna vodička po meniju imela slab večer, tako da smo se morali znajti sami, oz. smo si pomagali s preteklimi izkušnjami.

O konkretnih jedeh nima smisla razpravljati. So vrhunske in pika. Če bi bilo na mizi več kruha, bi jih pomazali, tako smo pa kruh v glavnem pojedli že v čakanju na prvo jed.

Opozarjam le na eno kost v grlu. Če vam postrežejo na svoji terasi čez cesto, postanejo jedi za 10% dražje. Precej neobičajen pojav.

Povezave:

• Valsabbion, hotel in restavracija
• Gastronaut

Včasih greš na vampe v Mercator, drugič na pizzo v Trto. Včasih greš na škampe v McDonald’s ali na topli sendvič v Asa. Zgodi se, da ješ doma domače nudle v domači goveji župi ali divje jurčke v gostilni Pod Slavnikom. Včasih pašejo kalamari frigani na Bledu, spet drugič ramstek na kakem jadranskem otoku.

Le redko pa imaš priložnost povabiti na svojo poroko družino, sorodnike in prijatelje ter jih prepustiti razvajanju cateringa Chez Eric.

Vse je bilo skrbno pripravljeno z vrhunskimi sestavinami, lično aranžirano in brezhibno postreženo od začetka do konca. Hvala celotni ekipi restavracije Chez Eric za res vrhunski kulinarični užitek.

topli bife

pljučni medaljoni s figami
telečji kare z adjovo kašo
medaljon morske žabe z brokoljevo peno
popečen losos z ‘ratatouille’
štruklji s kozjim sirom in bučkami s timijanovo omako
gratin dauphinois s krompirjem
sezonska zelenjava

sladica

sadna plošča

Foto: Katarina

Chez Eric najdeš na www.delices.si, oz. chez.eric@siol.net

Vincent: And you know what they call a… a… a Quarter Pounder with Cheese in Paris?
Jules: They don’t call it a Quarter Pounder with cheese?
Vincent: No man, they got the metric system. They wouldn’t know what the fuck a Quarter Pounder is.
Jules: Then what do they call it?
Vincent: They call it a Royale with cheese.
Jules: A Royale with cheese. What do they call a Big Mac?
Vincent: Well, a Big Mac’s a Big Mac, but they call it le Big-Mac.
Jules: Le Big-Mac. Ha ha ha ha. What do they call a Whopper?
Vincent: I dunno, I didn’t go into Burger King.

(Pulp Fiction, 1994)

Greš v Francijo. Znaš francosko, saj si uspešno prestal popravca v sredni šoli. Ker si picajzlast, vzameš s seboj moderni francosko-slovenski slovar, letnik ‘86. Dobiš v roke meni. Now what?

Če rad preizkušaš različne jedi, izbereš sestavljeni meni v željenem cenovnem razredu (od 12€ do 60€) in vržeš kocko za predjed, glavno jed in sladico, pol pa kar je, je. Prav dosti ne moreš falit. Vedno bo zraven pomfri, solata vedno kot predjed in nikoli kot priloga glavni jedi.

V večjih mestih se zna zgoditi, da se znajdeš v maroški ali kaki drugi afriški restavraciji, včasih celo v azijski. Pašto poznajo le na azurni obali, pizze pa itak povsod.

Če se kakšne jedi izogibaš zaradi zdravstvenih, filozofskih ali drugih razlogov, potem ne bo šlo brez slovarja, kajti srednješolska francoščina ne pove, da je escargot polž, entrecôte ramstek, pavé de boeuf biftek, haricots vert stročji fižol, confit de canard krneki iz race ter da je pommes frites v bistvu navaden pomfri.

Pri morski hrani je še posebej težko ločiti med brancini, oradami, žabami, listi, morskimi psi, mečaricami in tunami. Pa med plejado coquillages et crustacés (školjk in rakov). Če ti surove ostrige niso fora, potem se izogibaj huitres.

Z zajtrki je enostavneje. Baguette (francoska štruca) z beurre (maslo) in confiture (marmelada), croissant (francoski masleni rogljiček), jus d’orange (pomarančni sok) ter kakav, čaj ali približek kave. Kapučino pride v Franciji v obliki kave s smetano, kava z mlekom (café-au-lait) pa bolj kot naša bela kava ali italijanski latte macchiato. Pač, treba se je prilagodit.

Je pa Francija dežela palačink, tako da če vse drugo odpove, je vedno za vogalom palančinkarna, tipično odprta cel dan, za razliko od restavracij, ki so med tretjo in sedmo uro zaprte. Najpopularnejše so z italjansko Nutello.

Spodaj je cenik iz St Tropeza, kjer lahko kupiš palačinko tudi za 14€. Če te ravno zagrabi nevzdržna lakota in nimaš pri roki potlačenega sendviča s poli.

Človek postane kar radosten, ko vidi, kaka blaginja vlada v € deželi. Povsod se cedita med in mleko. No, kapučino je po 2.5-3€, naravni pomarančni sok po 4.5€ in špageti bolonez okoli 10€. Verjetno je Francija še v tranziciji, saj je v Atenah kapučin že predlani bil po 4€. Če se nama je še v Italiji zdelo oderuško dati 3€ za zajtrk, sva tu bila srečna, če sva zajtrkovala za 5€.

V Mentonu vsekakor priporočava pekarno / slaščičarno Rey et Fils, Sucres & Delices, 35 avenue de Verdun. To je tretja ulica od železnice proti morju, ko prideš z avtoceste. Za zajtrk dobiš eno konkretno bageto, pecivo po izbiri, Illy kavo po izbiri, pomarančni sok in košarico marmelad in masla. 5€. Bon appetit.

Končno spet uporabna informacija za zveste bralcea. S kruhom pomazano plus, med Verono in Mantovo.

Na najinem tokratnem potovanju sva si zadala usmeritev, da se izogneva vseh gostiln in hotelov, do katerih vodi cesta s sredinsko črto. Da zadeve ne bi povsem prepustila naključju, sva se opremila z vodičem po obedovalnicah in agriturizmih. In tako skreneva z avtoceste Benetke-Milano pri Peschieri del Garda, malo naprej od Verone, na strado dei sapori e vini. Kakopak. Ta okusna cesta poteka ob nacionalnem parku Mincio, ki poteka vzdolž istoimenske reke od Gardskega jezera do Mantove in naprej do združitve z reko Pad. Celo področje je gosto prepredeno z namakalnimi kanali za namakanje riževih in koruznih polj, ter seveda trte in melon, po katerih je znana Mantova. Da skrajšam, nekje okoli kraja Volta Mantovana sva se utrudila in ogladila ter poiskala zatočišče v haciendi Corte Onida (www.corteonida.it). Od tam dalje v najinih vodnikih ni bilo priporočil, pa tudi locanda, ki jo je priporočil gazda s haciende je bila zaprta.

Nič ne de. Poiščeta prvi znak z vilicami in nožem, ki naju pripelje do restavracije Villa Boselli, za katero stavim, da bo ostala nepremagana do konca potovanja in naprej. Restavracija se nahaja v krasni stari vili s čudovitim dvoriščem. Jedilnica gleda skozi zastekljene oboke na dvorišče.
Restavracija se je specializirala za morsko hrano in potrdila dosedanja opažanja, da je morsko hrano bolje jesti na celini. Za primo piatto sva naročila ekstra široke rezance z ribami in škampovimi repki, ter kruhove njoke z maslom in parmezanom. Omaka za rezance je bila narejena je iz oljčnega olja, svežega paradižnika, bazilike in seveda bele ribe ter škampovih repkov. Rezanci so bili nežni, okusi povsem skladni. Bi bil greh dodati parmezan, poper ali oljčno olje. Kruhovi njoki so lokalna posebnost. Narejeni so iz drobtin in ne iz posušenih kruhovih kock kot naši cmoki. Bili so odlični.

Za glavno jed sva izbrala brancina na žaru in mešane dušene ribe z zelenjavo. Nič posebnega, a je bilo tako vrhunsko da je skoraj neponovljivo. Brancin je bil filetiran in v kosih napičen na dve ražnjič palčki ter spečen na žaru. Poleg je bila topla solata iz pečenih bučk, paprik, malancan in svežega češnjevca.

V drugi jedi so se prepletali okusi rib, paradižnika, bučk, korenja in bazilike. Fantastično.
Zgodbo sva zaključila z vanilijevo strjenko s prelivom iz gozdnih sadežev ter hruškovo peno s karameliziranimi mandlji.

Ni kaj dodati. Preproste jedi ter sveže in kvalitetne sestavine. Vrhunska kombinacija. A je že kdo bil tam?

foto: JaJe

Vsak dan tudi ne paše roštilj in konoba Bako je bila le nekaj 10m stran od našega apartmaja, tako da ni bilo druge, kot da se odkotalimo za eno od njihovih miz. Ambient je krasen. Morje skoraj pljuska v krožnike, če sediš zunaj. Pogled moti edino čistilnica rib sosednje Jastožere.

Meni ne razkrije nobenega presenečenja. Lahko bi ga uganil. Cene so komiško visoke. Jadranske lignje ponujajo za 240kn za kilo, kar je nekje med ribami prve lige (310kn), škampi (300kn) in ribami druge lige (200kn) ter školjkami (170kn).

Na žaru pečena zelenjava je izgledala porazno, ribja juha povprečna, za razliko od hobotnice v solati (55kn), ki je bila res vrhunska. Prav tako so bile palačinke zelo dobre, parfe torta pa odlična.

Po pisanju Slobodne Dalmacije je bila konoba Bako ocenjena za najboljšo restavracijo v srednji Dalmaciji. Se bojim, da bi res utegnilo biti tako.

http://www.konobabako.hr

Podružnica?

Sva bila lačna (predvsem jaz) in ker se zadnje čase pogosto vozim mimo mikavnega in misterioznega pročelja gostilne Kamrca sem sklenil zadevo preizkusiti brez obotavljanja. Kritike v Konzumu in Rad Dobrojem so bile ugodne.

Predjedi. Karkoli sem slišal bi lahko brez pomišljanja naročil. Brez tehtanja, kaj bi utegnil kuhar zares dobro pripraviti. Za spremembo sva se prepustila okusom. Karpačo iz prekajene tune, telečja pašteta z ravno pravšnjo mero tartufov, goveji pršut nad liptaverjem in zeljem. Same nenavadne kombinacije, kompleksni okusi sestavljeni z izjemnim občutkom.

Tople predjedi sva prišparala za drugič. Za glavno jed sem izbral nekakšno tagliato. Jaz bi temu rekel pita. Gre za narezano goveje meso s paradižnikom, bučkami in malancanami, vse skupaj povezano v nekakšno culo iz listnatega testa. Spet fantastično.

Sladici sta bili dve: karameliziran ananas in pečen čokoladni puding. Ananas bi bil boljši svež. Se mi zdi, da je bil premalo zrel za karameliziranje. Zato je bil pa čoko puding brezhiben.

Toplo priporočam. Verjamem, da se tu ne da dosti falit.

O gostilni Korte je bilo slišati že marsikaj, vendar mi do včeraj še ni uspelo preveriti slave, ker je parkirišče pred oštarijo bilo vedno prepolno. Tokrat smo imeli srečo in se, še sam ne vem kako, prebili čez vrsto čakajočih do mize, za povrh še v bistveno manjšem nekadilskem delu.

Družba, poleg naju še estonski študent tehnologije obdelave smeti in študentka abramboslovja, ki trenutno študira v češkem Brnu, ni bila ravno filozofsko razpoložena, tako da smo precej hitro prešli h glavnemu dejanju. Pršut, olive in ovčji sir so tako ostali v kuhinji, na mizo pa so prišli tako opevani bobiči in goveja juha. Golida, kot je posodo poimenoval Ata Ilovar, je ravno pravi izraz za skledo, v katero pride vsaj pol litra juhe. Več kot dovolj za kompleten obrok, sploh v kombinaciji z domačim belim kruhom. Ker smo naročili le dve juhi, se je gospodična natakarica takoj ponudila da prida še kakšen krožnik in žlico. Bobiče sem jedel prvič, tako da bo potrebna globja raziskava te istrske jedi za fer oceno. Občutki so bili bolj mešani. Okus po parkljih doda posebno težo sicer prevladujočemu fižolu. Goveja juha je bila menda okusna.

Za glavno jed je na mizo prišel locale tipico Ljubljanski zrezek s pomfrijem, natur piščančji file, rezanci s tartufi ter zajec s fuži.

Ljubljanskega niti ne bom komentiral. Konec koncev, zakaj pa ne. Je hrana. Natur piščančji file je bil obilen in menda sočen. Najbrž od pišanca prostorsko omejene reje. Rezanci s tartufi so prav lepo dišali prek mize in menda so bili tudi okusni. Meni so izgledali prekuhani.

In potem je tu zajec s fuži. Porcija za dva do tri, če jo vzamejo za glavno jed, kot topla predjed je lahko pa tudi za 2x toliko ljudi. Atu Ilovarju ni bil ravno po godu, češ da je v omaki preveč smetane. Morda se je od leta 2000 zamenjal kuhar, ali pa recept. Tokrat smetane pravzaprav ni bilo, ali pač? Res ne vem, ampak omaka je bila odlična. Okusna, ravno prav gosta, da je ostajala na fužih in ne pudingasta. Zajec je bil sočen in okusen, verjetno zato, ker se je pasel med štiriperesnimi deteljicami po zelenicah v okolici Kort.

Za sladico je zmanjkalo poguma, za kar mi je žal. Drugič se lotim Kort bolj taktno. S prstov sem obliznil olivno olje, ker se mi je iz fantastičnega kruha polilo po celi roki (in bilo zelo dobro). Zajca bi z veseljem pomazal s kruhom, vendar je bilo že fužev dovolj. Bobiče sem pa prebavil bolj z rezervo.

Povezave:

• Pri moški roki, Ivan Ilovar, Mladina Konzum, 24. julij 2000
• Gostilna Korte

Žurke velikega formata in kulinarični dogodki že po defaultu ne gredo vkup. Predvsem zato, ker je fokus na prvem. Pričakovanje nepozabnosti novoletne ali kake druge masovke ubije vsak poskus, da bi se uživalo tudi ob hrani.

V Šternu na Ježici ponujajo kar zanimive menije. Veliko bolj zanimive, kot so pa potem jedi. Ampak, saj noben ne opazi. Ko se naroča večerjo za 100, se mora brati bleščeče, v bistvu pa pri konzumentih ne bi bilo bistvene razlike, če bi bil tam kup pomfrija in ocvrt puran, ker vse to itak služi le za potešitev lakote ob divji zabavi.

In kaj smo jedli? Nekaj pršuta in sira za uvod, žabje krake, par lističev solate, gore mesa v raznih omakcah, podtaknjen sejtan, štruklje, njoke in še kup drugih jedi, ki so se bolj ali manj neuspešno trudile vzbuditi zanimanje gostov (fotke so nastale daleč po prvem naskoku). Kot zanimivost, jedi, ki bi se jih dalo razvrstiti med hladne in tople predjedi ter glavne jedi, so prišle na mize hkrati. Toliko o slow food kulturi v deželi Kranjski.

Kako je pa sicer zabava uspela, je pa tema za kak drug blog.