Zadnjič sem v Mercatorju pri mesarju videl že pripravljeno zmes za vok, sestavljeno iz bojda uležane govedine, korenčka, graha, koruze ter kalčkov. Že začinjeno. Samo streseš v vok. Lačen kot se bil, si nisem mogel kaj, da ne kupim zadevščine in je nemudoma ne izpržim v Tefalovem, kao voku.
Priprava: Meso je bilo namaščeno (s tem je mesar najbrž mislim “uležano”) in soljeno. Drugih začimb ni bilo zaznati. Ker je rok trajanja potekel na vseh azijskih flaškah v hladilniku, sem jih gladko vrgel stran in popražen gemišt stresel na koruzno tortiljo, zavil in v hipu pojedel.
Ocena: Meso je bilo preslano, sicer pa še kar mehko. Manjkala je kakšna karakterna začimba, za kar sem si bolj sam kriv, ampak lakota je bila res izjemna, pri roki je pa vedno tudi olivc s pekočo papriko, ki popravi vsako jed.
Gordon Ramsay je en tak sitn kuhar, nagle jeze in bliskovite besede. V tokratnem izpadu je v svoji skrbi za mati zemljo (ali bolj verjetno, za gledanost svoje prihajajoče oddaje) predlagal uzakonitev prisotnosti sveže sezonske domače zelenjave in sadja na menijih restavracij. Predlog je fajn, le beseda “uzakonitev” je odveč. Pravzaprav je pretirana. Sploh pa ni izvedljiva. Spomnimo se referenduma o odprtju trgovin ob nedeljah, ter težavnega definiranja malih in velikih trgovin, ter še bolj težavnega definiranja nujnih in manj nujnih življenskih potrebščin.
Kar je smiselno v tem klicu je reklamiranje menijev svojih restavracij, ki bojda vključujejo veliko sezonske zelenjave in sadja. Če bi se po tem zgledovali naši kuharji, se morda ne bi preobjedli rukole, tako jo imamo pa že poln kufr. Nevarnost je, da se preobjemo jagod, saj so v trgovini ves čas. Za jabolka, hruške, solato in bučke pa naša deca itak ne bo več vedla kdaj so v sezoni, ker so na prodaj 365 dni na leto.
Kuharjem manjka domišljije. Veliko laže je celo leto pripravljati isto solato iz kombinacije zelene solate in rdečega radiča, kot pa vsak mesec sestaviti novo solato.
Ramsay svojo argumentacijo začini z nesmisli o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov s skrajšanjem poti, ki jo prepotujejo zelenjava in sadje od polja do krožnika, in se ne zmeni za dobavitelje iz toplih krajev, ki od tega živijo.
Naj torej Ramsay kuha in pusti okoljsko politiko in agro ekonomijo strokovnjakom.
Bil je lep sončen dan, kot nalašč za obisk vinograda. Da se ne bi podajali v neznano povsem na slepo (pa še z otrokom), vprašamo za nasvet v informacijski pisarni za turiste, vendar razen karte vinarij v regiji Penedes ter avtobusnega voznega reda ne dobimo prav nič. Pa nič, gremo potem v Torres, tam zihr vedo kaj počet s turisti, pa še blizu Vilafranca de Penedes je, tako da se da s taksijem zategnit. In res. Pokličemo, si rezerviramo termin, izberemo jezik vodičke in par ur kasneje že sedimo pred filmskim platnom in poslušamo, kako je družina Torres leta in leta z žuljavimi rokami gradila ta industrijski kompleks. To namreč ni več romantična vinarija sredi trt, pač pa skupina gigantskih predelovalnih, polnilnih in skladiščnih hal. Po filmčku sledi vožnja z vlakcem med in skozi hale. Peljejo te tudi v klet, kjer spet na filmu kažejo kako so super fajn in za grand finale celo pokažejo nekaj pravih sodov. Usput povedo še, da so ekološki, da ne uporabljajo pesticidov in herbicidov in da nekaj elektrike pridobijo iz sončnih celic. In čisto na koncu sledi degustacija vina, pa ne Mas la Plana, njihove top linije, pač pa Coronas, ki v trgovini stane nekaj čez 4€ za buteljko in sem jo celo zdegustiral že prejšnji dan. Ampak ni kej, zadevo majo speglano v nulo. Vprašal sem se le, zakaj ne grem nikdar pogledat proizvodnje kislih kumaric v Kamniški Eti, ki so prav tako dobre in celo vrhunske, tako kot vina Torres. Tudi teta Eta je podobno kot ata Torres z velikimi napori in odrekanji ustvarila današnji imperij. Teta Eta je bila tako revna, da si v recesiji ni mogla več privoščit kislih kumaric in je zato iz teglcev na balkonu zmetala begonije in zasadila kumarice, ki jih je potem vložila v kozarce in zobala v hladnih zimskih večerih. Glas o izjemnih kumaricah se je razširil med sosedami, kar je vzpodbudilo teto Eto, k najemu njive, na kateri je pričela s proizvodnjo kumaric za prodajo. Leta so minevala, prodaja odličnih kislih kumaric je rasla in kmalu je teta Eta zaposlovala že lep del kamniškega življa, ki se je prav s pomočjo tete Ete izkopal iz revščine. Po vojni je teta Eta združila delo v samoupravnem obratu za predelavo kislih kumaric in prodajo ter proizvodnjo razširila še na bratske republike, ki so odprtih rok sprejele odlične kisle kumarice tete Ete. Po osamosvojitvi je teta Eta v samostojni Sloveniji konsolidirala upravljanje družbe z menedžerskim odkupom, ki je teti Eti omogočil tudi prodor na tuje trge ter hkrati širjenje pridelave kumaric v kraje z najboljšimi klimatskimi pogoji, kot je na primer nasad na vulkanskih pobočjih na otočju Vanuatu, kjer v neokrnjeni naravi rastejo najbolj hrustljave kumarice na svetu. Gric gric.
Če mislite, da je kraški pršut najboljši pršut na svetu, se zamislite nad močjo marketinga, ki vam je to leta in leta klesal v možgane. Zdaj, ko lahko gremo čez mejo brez potnega lista in brez bizarnih vprašanj ob vračanju v stilu “a mate kej za prjavt”, se da preizkusit tudi kakšen suhomesnat (ali mokromesnat) izdelek, ki ni iz domačih logov. Če ste v Italiji, se splača probat suho mesnino po imenu “bresaola”. Če ste v Španiji, potem je izlet zaman brez okušanja tace črnega pujsa, znane pod imenom pata negra. Gre za pujske, ki se po Španiji sorazmerno prosto pasejo in hranijo večinoma z želodom. Značilnost njihovega mesa je prepredenost z maščobo, ki daje mesninam bogat okus. Mesnine pa ne pridejo le v obliki pršutov (jamon iberico) pač pa tudi kot odlične paštete, kar potrjujem iz prvih ust. Tempranillo v steklenici Torres Corona se je res lepo podal poleg.
Ni verjeti, da bi se kak bralec Češpovega njoka znašel v Calelli, pa vendar. Sva zjutraj srečala trop Slovencev, najbrž na poti na dirko F1, tako da morda pa le komu pride prav tale zapis. Calella je eno precej brezvezno mestece ob Costa Bravi, brez kakšnega starega mestnega jedra, pristanišča (ali vsaj pomola), gradu na skali ali fontane s konjenikom. O arhitekturi ni za izgubljat besed, ker jih ni bilo zraven (arhitektov). Na južnem robu je ob hrib stisnjeno nekaj hotelov, v njihovih pritličjih in kleteh pa do poznih jutranjih ur obratujejo kafiči, bari, diskoti, klubi, karaoke bari in slično. Nastanjeni smo bili v samem centru dogajanja, v apart hotelu Safari. Za žur je fajn destinacija, spat se pa ne da, ker okna ne dihtajo in se ti zdi, da spiš na ulici. Čez celo Calello se seveda vleče čudovita peščena plaža (pa še vsaj ene 100km severno in južno tudi) in sredi te plaže je center dogajanja z očmi staršev male otročadi, otroško igrišče. In zraven tega igrišča je ena okrogla steklena zgradba in v njej restavracija La Gabia. Na prvi pogled ne izgleda bogve kaj, vendar smo se motili. Poleg hamburgerjev nudijo tudi celo paleto lokalnih morskih in nemorskih jedi, recimo čorba iz bele ribe in riža, ki pride simpatično postrežena v litoželezni kozici v porciji, ki zadostuje za vsaj dva jedca. Poleg ribjega mesa so notri plavale še vongole, dagnje in kozice. Tudi mešana solata (nicoise) je bila čisti presežek, z mešanico raznovrstnih zelenih solat (tudi motovilec), jajca, rdeče čebule, črnih oliv, krompirja, drobnega stročjega fižola in seveda tune. Pogled na menu in sosednje mize razkrije tudi čudovite tapas, vse skupaj pa zaokroži ponudba sladic. Priporočam!
Morda bi Italijani razmislili o zaščiti imena cappuccino. Pa ne, da bi ga le oni smeli uporabljati, ampak, da bi bil povsod po svetu vsaj približno enak. Katalonci bi pa izdelku na sliki lahko rekli recimo Cappuccino Catalan. Mimogrede, če me spomin ne vara, so Italijani pred leti dejali, da bodo nekako certificirali italijanske restavracije po svetu, ki uporabljajo avtentične italijanske surovine in verno sledijo originalnim receptom. Ne vem, kaj se je zgodilo s to utopično idejo.
Ker je ravno leto medkulturnega dialoga in ker vsi drvijo na naše stroške na Brdo pri Kranju, smo šli tudi mi naokoli, prav tako na naše stroške. Lani smo odkrivali severne kraje in smo ugotovili, da je po pričakovanjih hladno. Letos odkrivamo južne kraje in je po pričakovanjih toplo. In tako smo na vzhodni Španski, opa, Katalonski obali v malem kraju Blanes z lahkoto v medkulturni evropščini naročili župco z morskimi bitji za sestradanega Andraža, ki je pred tem pustil svoje ročne in nožne odtise po neskončni peščeni obali. Pa ni bil toliko izziv naročiti, kot najti obedovalnico, ki bi bila ob 11:30 pripravljena zapalit kuhalnike, grile, peči in friteze. V totih krajih (Blanes) namreč začnejo restavracije migat ob enih. V sosednji Calelli strežejo zajtrk med 9 in 14, ponekod kar cel dan, resno hrano pa šele zvečer, baje da je pravi čas za stejk po deveti uri. Takle majo.
Adria leti na kratkih letih. Tja do 3 ure. V tem času pravzaprav nisi ne vem kako lačen. Let navadno tudi ni pretirano utrudljiv, da bi moral nadomeščati porabljene ogljikove hidrate. Ti pa zna bit dolgčas. Sploh, ker se ne dogaja pogosto, da bi si moral nadeti masko s kisikom, rešilni jopič ali skakati skozi zasilni izhod (dva spredaj, dva nad krili in dva zadaj). Zato (da ti ni dolgčas) ti na letih ponudijo hrano. Saj zakaj pa sicer jemo, kot zato, da se zabavamo in družimo, skratka, da zabijamo čas. Če je let krajši, dobiš sendvič, če je daljši dobiš prav tako sendvič, le da je razstavljen na prafaktorje tako da se lahko ob tem še dodatno zabavaš, z malimi plastičnimi vilicami in nožem, podobno kot pri fondiju ali raklet, le da na letalu to počneš na mizici velikosti A4 in da levo in desno ni manevrskega prostora sploh. Žur. Zdaj pa v to sceno vključi še otroka z ali brez lastnega sedeža, pa ti zihr ne bo treba na after party.
Z Andražem sva mal prelistala Srebrno žlico, da ugotoviva, ob kateri jedi se nama najbolj orosijo usta. Korenčkova kremna juha se mi je zdela zanimiva, kljub neki pesmi, ki jo rada citira moja babica: … repa, korenje, slabo življenje, repa še še, korenje pa ne. Andraž se je sicer bolj pri ribah zadrževal, ampak ni bilo nobene pri roki, zato sva pristopila k zadevi takole:
- 400 g korenja
- 1 manjša bučka (150 g)
- strok česna
- 250 ml mleka
- 200 ml čiste goveje juhe
- žlica parmezana
- 1 dcl smetane za kuhanje (opcijsko)
- origano
Očiščeno in na večje kose narezano korenje skuhaš v goveji juhi skupaj s česnom v pokriti posodi. Po kakšnih 15 min, oz. ko je korenje mehko, mu dodaš parmezan in vroče mleko, ter vse skupaj zmiksaš s paličnim mešalnikom ali mikserjem.
Bučko narežeš na male kocke, ki jih na vročem oljčnem olju hrustljavo zapečeš (ponev mora biti res vroča, da se bučke ne zmehčajo, preden se zapečejo). Tik pred koncem potreseš z origanom (za kontro blagim mlečnim okusom juhe).
V juho naliješ še smetano, jo premešaš in serviraš na krožnike, potreseno s popečenimi bučkami.
Špargljevo juho iz vrečke res ni da bi zamenjeval za špargljevo juho iz špargljev. Samo poglejte radost našga tamauga. Sploh pa ob tej poplavi špargljev za smešno nizke cene. Andraž ima še posebej izostren otip v ustih, tako da mu tekstura špargljevih vršičkov ni bila po godu. Sama župca je šla pa zlahka po grlu.
Kakšne strašne znanosti tukaj ni. Lahko si jo sicer naredite. Recept iz Srebrne žlice priporoča recimo zalivanje z zelenjavno jušno osnovo. Če imaš oštarijo, potem verjamem, da ti nekje ob robu stalno brbota ene par različnih jušnih osnov. Če pa to kuhaš svojim bližnjim, naj pa kuhanje ene take simpl špargljeve juhe ne postane celodnevni projekt. Naj ob tem ponovno poudarim, da Vegeta in podobni začimbni dodatki niso niti nadomestki za jušno osnovo niti niso potrebni za kar koli.
Torej, without further ado, za štiri povprečno lačne ob kuhalnik znosi:
- šopek zelenih gojenih špargljev (500 g)
- čebula
- strok česna
- parmezan
- oljčno olje
- maslo
- peteršilj
Po Chefovem priporočilu odreži špargljem olesenele spodnje dele (kak centimeter ali dva) in jih olupi od vršička navzdol. Olupke in odrezke pokuhaj v soljeni vodi, da spustijo esenco od sebe in s tem polepšajo juho. Vršičke odreži in shrani za finale, štrclje pa naseckaj na obvladljive kose, recimo 1-2 cm. Tako narezane šparglje skupaj s čebulo prepraži na kombinaciji masla in oljčnega olja. Na koncu dodaj še česen, sprehodi kuhalnico in zalij z vodo, v kateri kuhaš olupke. Olupkom dolij sveže vode in kuhaj dalje. Čez čas vodo spet odlij k špargljem, tako da prideš do skupaj kakšnega litra-litra in pol juhe.
Po 15 min kuhanja bi morali biti šparglji že dovolj mehki za dezintegracijo s povprečnim paličnim mešalnikom. Prideni pest ribanega parmezana in navali s paličnim mešalnikom.
Vršičke špargljev prereži po dolgem na pol (izključno iz estetskih razlogov) in jih dodaj juhi. Pokuhaj še par minut (naj ostanejo hrustljavi), prideni žlico naseckanega peteršilja in serviraj. Na mizo postavi še kislo smetano, pa naj si jo vsak sam dozira po lastnem prepričanju.
Če je komu ljubša gostejša juha, naj v štartu doda na kocke narezan manjši krompir ali ob koncu praženja doda žlico moke.
