|
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
Včeraj sem to grozoto videl na Petrolu. Mogoče bi jo kupu in namest razrezane buče postavil na okensko polico za odganjanje čarovnic. Mogoče se ga da uporabit kot strup proti podganam? Ima kdo še kak drug predlog? Sezona bučk je. A ste porajtal? Niste ne, ker v štacuni kupujete bučke 365 dni v letu. Pa vam povem, da so, ker je Andraž dobil en paket bučk iz babičinega vrta. Pa sva jih obdelala. Oči jih je narezal, Andraž pa premazal z ekstra deviškim oljčnim oljem. Pol sva jih pa popekla na gril plati. Klasično.
Ko je vroče, si imel do pred kratkim omejene možnosti glede vina. Najočitnejša je špricer. Čeprav, to meni ne gre po grlu. Če že hočem balončke, naj bodo v obliki penine. Rosé vina so podoben hec. Rdečega vina pri poletni sobni temperaturi ne moreš piti, zato pa veliko laže piješ iz rdečega grozdja narejeno lahko sveže in predvsem hladno postreženo vino. Zahodni sosedje imajo še razne vivace, frizzante in spumante variacije, ampak pustimo to njim. V New Yorku so si izmislili novo variacijo na temo vina, vinski sladoled. Na voljo je v okusih Peach White Zinfandel, Red Raspberry Chardonnay in Cherry Merlot. Lizi lizi, happy happy. Ampak le z osebno izkaznico, ki kaže na ustrezno zrelost in razsodnost, kajti sladoledi vsebujejo 5% alkohola. Juhej. Najbrž mora biti nekaj, kar žene mediteranske narode k zelo sladkim sladicam. Po mojem gre za problem obstojnosti. Putraste torte bi se stalile po 5ih metrih od slaščičarne. Potice bi se posušile, jabolčne pite pa zgnile. Kaj bi se dalo narest, kar bi zdržalo vsaj dan ali dva na temperaturah nad 30 °C?
Baklavo. Pečeno testo + orehi, vse skupaj potopljeno v gost karamelno sladek sirup. Sladkor je idealen naravni konzervans, pečeno vlečeno testo je pa tudi temperaturno obstojno, tako da baklave zdržijo precej časa. Pa dobre so ful. Enim so sicer presladke, zato jih pa ne rabiš pojesti v velikanskih količinah, ampak je dovolj ena mala baklava (eh, ena ni nobena), da pospraviš okus po čebuli v grški solati, ki si jo jedel pred tem. Sestavine:
Maslo stališ ravno toliko, da je tekoče. Z njim premažeš pekač. Testo, če je kupljeno, navlažiš, najlaže s čopičem, da se mu povrne elastičnost. In potem plastiš. Najprej tri plasti testa, vsakega posebej premažeš z maslom. Potreseš z orehi in preplastiš s testom, ki ga premažeš z maslom. To nadaljuješ do vrha, tako da ti na koncu ostanejo tri plasti testa in nič orehov, kajti zgornje tri plasti med seboj nimajo orehov.Tako nastalo zloženko sedaj razrežeš na poljubne pravokotnike ali trikotnike in spečeš na 175 °C. Po približno eni uri jih vzameš ven in ohladiš na sobno temperaturo. Med tem v pol litra vode skuhaš sladkor, lahko skupaj s cimetovo skorjo, nastrgano limonino lupino in nekaj limoninega soka, ni pa nujno. Za ekstremno sladkost lahko dodaš tudi žlico ali dve medu. Še vroč sladkorni sirup preliješ preko ohlajenih baklav in pustiš, da se namakajo, dokler zmoreš. Ko ne moreš več čakat, jih poješ. Takole je. Počitniška mrzlica me še vedno drži. Vsled Andraževega lajfstajla sem bil razen gyrosov in nekaj izsiljenih eskapad precej depriviran greek specialitet. Tko da ni druge, kot da si kako reč sam priredim in popapam ob pogledu na koledar z jadrnicami na steni. Mogoče bi si lahko od kje stočil kak ambientalen sound Ionskega morja?
Vrtiljaka za gyros nimam, torej je treba kaj drugega izbrat. Recimo musako. V naši s krompirjem obdarjeni deželi se običajno dela musaka s krompirjem, Grkom pa vsepovsod rastejo malancane in zato delajo musake iz njih. In sem jo še sam sestavil iz njih. Kupiš:
Na olivcu prepražiš sesekljano čebulo, nato še meso in ko je to res prepraženo (spoznaš po rjavkasti barvi), dodaš še česen (lahko v kosu, lahko stisnjenega), lovor in naseckan paradajz ter vse skupaj soliš in popraš. To potem dušiš, dokler niso ready malancane. Malancane je fajn najprej razgrenit. Posoliš jih in pustiš 15 min na odcejevalniku, nakar jih splakneš in obrišeš do suhega. Na tanko jih premažeš z olivcem in na žar plošči spečeš. Grški recepti sicer svetujejo cvrtje pomokanih malancan, ampak malancane popijejo približno toliko olja, kolikor je njih volumen, zato to zaradi ohranjanja linije odsvetujem. Med tistimi 15 min čakanja lahko umešaš bešamel. Na 35 dag staljenega masla streseš ravno toliko moke, nekaj časa mešaš, odstaviš in priliješ pol litra vročega mleka. Urno z metlico zmešaš, da se ne naredijo grudice. Pristaviš nazaj na švoh ogenj, soliš, dodaš malo muškatnega oreščka in belega popra ter kuhaš, dokler ne izgubi moknatega okusa (15 – 20 min). Zdaj je vse pripravljeno za finale. V pekač zložiš malancane in faširanca v plasteh, spodaj in zgoraj malancane. Čez vse to zliješ bešamel in potreseš s parmezanom. Na 225 °C pečeš 25 min, potegneš ven, zbobnaš interesente za mizo in navališ. Zraven srebni kak svež, rahlo ohlajen refošk.
Kruh lenuh je zakon! Jest se nism spomnu na emotov pekač s pokrovom, tko da sm fliknu kruh v manjšo ognjevarno stekleno posodo in tako spekel dva filmska hlebčka s še bolj filmsko skorjo. Kombinacija mešanice mok za domači kruh (valjda ne bom kupu une za industrijskega, a ne?) in polnozrnate (ni pisal a je za domačo al industrijsko peko), skupaj 1kg + Fala kvas, kar cel paketek 42g + vzhajanje 16ur + pečica na 250 °C. Satisfakcija popolna.
Takole mi na pol socializirana familija večerjamo v Pargi, na Grški obali med Igoumenitso in Pervezo. Non stop pa res nismo mogl gyrosov tolčt in smo se sprehodil nekaj 10m stran od studia do tele restavracije z verjetno najlepšim pogledom na mestno rivo, kjer baje strežejo že od leta 1380. Si morte mislt? Za predjed sva vzela asortiman bojda tipičnih grških predjedi. Grki ponavadi naročijo teh predjeti eno po eno dokler ne zapolnejo cele mize. Midva sva se odločila za zicer ploščo: tzatziki (brez tega res ne gre), solatko iz rdeče pese (kdo bi si mislil, ampak rdeča pesa se tam doli res pojavlja v nekaj jedeh), špinačno sirovi ocvrtki (itak), ocvrte panirane feta kroglice (njamsi), šunkasto sirovi ocvrtki (tudi če ne), ocvrte panirane krompirjevo sirove polpetke (ok, pač) ter na žaru popečeni škampi (juhu, saj smo na morju). Glavna košta je bila seveda prav tako iz sekcije lokalne tipične avtentične od tuki jedi. Na oddaljenem vogalu mize, z zelenjavo polnjen piščanec v morju smetane in na bližnjem koncu, dušeni goveji koščki s paradižnikom, malancani in sirom. Tole zadnje bom skušal prekopirat (keep tuned), ker je bilo res super. Govedina je bila povsem mehka. V bistvu razkuhana, ampak je prav taka zelo pasala v tisto kombinacijo paradižnika, malancan in sira. Če bi bilo vino s Krete malo bolj konkretno in ne bi Andraž že izgubil živcev, bi bilo pa vse še boljše. Ko je sonce zašlo, se je tudi Andraž umiril in si očistil zobe. Tok priden.
 Mesni vrtiljak je darilo grških bogov. Pustimo zdaj detajle o tem, kdo je kaj od koga prekopiral ter kaj je avtentično in tipično. Mogoče te sarmice iz trtinih listov praskajo po grlu, morda ti jagnjetina smrdi, musaka ti pride mal mastna ampak gyros je ultimativni crowd pleaser. Pita kruh (pol cm debel kruhast disk) premazan s tzatzikijem, polnjen s pečenim mesom in dopolnjen s paradižnikom, čebulo in pomfrijem, ter zavit v voščen papir je veselica brez primere ko zgrabi glad med grškimi ulicami. Čeprav oblika na prvi pogled kliče po težavah, se ga v praksi poje brez mastnih flekov na majici. Brez mastnih prstov pa gyros ne bi bil pol tolk slasten. Recept. Bookiraš počitnice v Helenski republiki, brez polpenziona in potem glede na trenutne psihofizične obremenitve poješ ustrezno število gyrosov na dan. Po želji kombiniraj s Helensko solato in Mythos pivom. Mogoče so koga trenutne zimske razmere odvrnile od roštiljade. Možak se vremenskim neprilikam ni dal: |
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
Copyright © 2012 Češpov njok - All Rights Reserved |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Že lep čas nisem nič spisal. To pa zato, ker me je novica o novem 
Recent Comments